
Protest slovenskih trgovcev
Pred 100 leti so se na ponedeljek v Mestnem domu v Ljubljani zbrali zastopniki trgovskih krogov na protestnem zborovanju. Na ta dan so bile trgovine zaprte v znak protesta proti »zakonu o pobijanju draginje in silnemu davčnemu bremenu, katero nalaga državna uprava na pleča trgovcev«. Med drugim so trgovce izvzeli iz omejitve cen najemnin, kar pomeni, da so se jim najemnine izredno povišale.
Preberite tudi:
»Neverjetno se zdi vse to človeku na prvi pogled. Trgovci — to so vendar oni sloj, ki si najlažje pomaga, to so vendar po ljudskem mnenju verižniki, ki so si nabrali med vojno in po vojni na ljudske stroške ogromna premoženja! In ti ljudje protestirajo? Neverjetno je to na prvi pogled, a vendar je res: Trgovci bodo jutri protestirali in sicer popolnoma opravičeno,« je zadevo komentiral Slovenec.

Vir slike: Marija Počivavšek, Trgovina v Sloveniji do druge svetovne vojne trendi, strukture, prakse.
Med tako imenovanimi verižniki in poštenimi trgovci je bila namreč kar velika razlika. Slovenec je verižnike opisal kot »medvojno cvetko«, ki pa je po razglašenju svobodne trgovine hitro »usahnila in zamrla«.
»Ostalo je pa njihovo nepriljubljeno ime, ki resno ogroža tudi pošteno in dobro ime solidnih trgovcev, ki morajo danes trpeti za krivde drugih, kajti danes sestradano ljudstvo le prerado vidi v vsaki še tako pošteni trgovini ‘verižniško’ podjetje,« so še dodali.
Trgovec je zgolj posredovalec pri izmenjavi blaga, je zapisal avtor prispevka: »Naroči blago iz daljnih krajev ali pa doma pri posredovalcu in ga prodaja na drobno konsumentom. Ker pa ima konsument opraviti v prvi vrsti le s trgovcem, je v slučaju podražitve blaga le prerad mnenja, da je podražitev zakrivila le zgolj trgovska lakomnost in sebičnost, dočim drugih blago podraževalnih momentov ali ne upošteva dovolj ali pa jih sploh ne pozna.«
Razorožitev držav po prvi svetovni vojni
Na ženevski konferenci v tistem letu je Rusija predstavila svoje mnenje, v katerem je povedala, da »gospodarska vzpostavitev Evrope ni mogoča brez splošne razorožitve«.
»Noben imperialist se odslej ne more več izgovarjati na Rusijo, če utemeljuje vojaški budget, ki v vseh državah požre povprečno gotovo polovico vseh dohodkov izmozgane, minirane in gospodarsko popolnoma derutne Evrope,« je zadevo komentiral avtor prispevka v Slovencu. Razorožitev je bila takrat še posebej občutljiva tema, saj sta Anglija in Francija podali zahtevo, da se o tem vprašanju na konferenci ne bo razpravljalo, najbolj pa se je razorožitvi upirala prav Francija.

Vir slike: Encyclopedia Britannica.
Takratni britanski predsednik vlade je predlagal desetletno »obligatorično premirje« za Evropo. Za tako premirje bi seveda potrebovali »trdne in efektivne garancije, toda nobene boljše in uspešnejše garancije ni kakor je splošna prostovoljna razorožitev vseh držav brez izjeme«.
Kot pa je poročal Slovenec, se je z razorožitvijo strinjala ne samo Rusija, ampak tudi Združene države Amerike, ki se ženevske konference niso udeležile zato, ker je Francija nasprotovala zmanjšanju svojih vojaških čet.
»Brez Amerike pa konferenca ne bo dosegla svojega smotra niti v celoti niti deloma, kajti če se Amerika ne odreče svoje pravice, da od zmagovitih držav izterja vojne dolgove do zadnjega centa, je vsako razglabljanje o sanaciji evropske valute, uravnovešenju budgetov in vzpostavitvi trgovine na predvojno višino prazno ubijanje časa,« so nadaljevali v prispevku.
»Premagani narodi so že razoroženi, rdeča armada je pripravljena zameniti bajonete s pljugi, Anglija in Amerika imata že danes relativno naravnost smešno malo armado mirovnega stanja, Turčija tudi želi miru, če se ji vrne to, kar ji po naravnem pravu res gre in česar ji še danes kratijo,« so še povzeli stanje takratnega sveta.
Rapalska pogodba
Z rapalsko pogodbo, ki je urejala mejo in odnose med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo, se veliko skupin ni strinjalo. V Beogradu so na seji ministrskega sveta skoraj dve leti po sklenitvi pogodbe razpravljali o tem, vendar so sklenili, da Kraljevina SHS ne sme odstopiti od dogovora.
Tudi v Italiji so se pogovarjali o rapalski pogodbi in njenih posledicah. Italijanski delegat je na primer zunanjemu ministru predlagal, da se nad pogodbo izvrši revizija, posebej pa naj bi razpravljali o vprašanju delitve Reke in Dalmacije. Italijanski ministrski svet je zavračal kakršnekoli razprave ali revizije o rapalski pogodbi.