Po novem je vprašanje samooskrbe in preskrbe s hrano nekaj, kar lahko v medijih zasledimo vsak dan. Še ne tako dolgo nazaj so bili tisti, ki so opozarjali, da hrana pač ni samoumevna, deležni posmeha, a kriza povezana s covidom-19 in še bolj kriza povezana z vojno v Ukrajini sta to spremenili. Pozno, vendar bolje kot nikoli.
Če želimo, da bodo kmetje (pa tudi živilsko-predelovalna industrija) primerno motivirani in nenazadnje, da bodo imeli kapacitete, da bodo v kriznih časih pridelali dovolj, jih je treba spodbujati in jim pomagati tudi v mirnem času. Na neki točki smo dojeli, da je izrednega pomena osveščati zadnji člen v prehrambni verigi, to je potrošnika, da ni vseeno, kaj je. A učiti potrošnika, naj bo pozoren na hrano, ki jo polaga na krožnik in nosi v usta, in ga obenem zavajati ali vsaj ne biti dovolj iskren glede porekla hrane, na dolgi rok ne deluje.
Potrošnik ima pravico do pregleda nad poreklom živil
V preteklosti so mnogi rejci živine opozarjali, da se pogosto na trgovskih policah nahaja meso iz uvoza, ki je deklarirano kot slovensko. Poleg tega so se našli tudi primeri, ko se je meso iz na primer sprednjega plečeta prodajal kot dražje, stegensko. Poznani so tudi primeri uvoza spornega mesa s Poljske in Avstrije. Kako se vse to lahko dogaja, glede na to, da slovenska zakonodaja zahteva striktno označevanje in vodenje evidenc pri kmetih? In nenazadnje: kakšen je potem sploh smisel vseh teh evidenc in birokracije, če se nekje na pol poti sledljivost (največkrat namerno) »izgubi«?
Za povrh so ceneni izdelki, podvrženi dolgotrajnemu skladiščenju in dolgim prevozom, nelojalna konkurenca domači proizvodnji svežega mesa. S cenenim uvozom se tako niža odkupna cena pri kmetu. In nenazadnje, kako naj torej potrošnik, v kolikor označevanje ni res striktno in ni iz njega razvidno, ali gre za sveže meso, ali gre za zamrznjeno in odtaljeno meso, sploh ve, kaj kupi in kje je bilo meso pridelano?
Rešitev takih anomalij predstavljajo masne bilance, do katerih je bila dolga pot. Masna bilanca sicer zelo poenostavljeno povedano pomeni, da je količina slovenskega mesa ves čas enaka: enaka mora biti masa pridelanega, predelanega in prodanega mesa – tako se ne more zgoditi, da je pridelano na Poljskem in predelano v Sloveniji prodano kot slovensko meso.
Vir slike: Getty images.
Pravilnik o zagotavljanju sledljivosti mesa
Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Jože Podgoršek in minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek sta konec minulega tedna podpisala Pravilnik o zagotavljanju sledljivosti porekla za nepredpakirano sveže, ohlajeno in zamrznjeno goveje, prašičje, ovčje, kozje in perutninsko meso.
»Trenutno veljavna zakonodaja omogoča sledenje masnega toka glede na kategorijo oziroma vrsto nepredpakiranega svežega mesa in sicer na način, da morajo biti te informacije navedene na spremnih dokumentih oziroma računu. S Pravilnikom o zagotavljanju sledljivosti porekla mesa, kateri se začne uporabljati od 30. 10. 2023, pa smo urediti področje sledljivosti tudi z informacijo o poreklu mesa vzdolž celotne prehranske verige, saj bo masni tok zagotovljen in informacija, ki jo dobi potrošnik o poreklu mesa, preverljiva, kar bo zagotovo doprineslo k večji stopnji zaupanja potrošnikov glede izvora oziroma porekla mesa, ki so ga kupili, saj je prav informacija o poreklu mesa ena izmed pomembnih dejavnikov pri nakupni odločitvi potrošnika,« so zapisali v sporočilu za javnost na MKGP.
Malo grenkega priokusa sicer pušča dolgi rok za vpeljavo masnih bilanc, ki naj bi trajal več kot leto dni, a v kolikor bo sistem omogočal, da bo informacija o poreklu mesa tekla vzdolž celotne prehranske verige, bodo tako rejci kot potrošniki na koncu vendarle zadovoljni.
