Skip to content

Slovenska ljudska pravljica: Kamniti most

V starih časih ni bilo v Škofji Loki niti enega mostu. Grajski brodarji so prevažali čez Seliščico ljudi in tovore. Zbrano brodarino je loški glavar pobiral vse dotlej, dokler se ni v njegovi nenasitni malhi nabralo toliko denarja, da bi bil z njim lahko zgradil zidan most.

Preberite tudi:

Slovenska ljudska pravljica: Stekleni most

Mogočnjaku, ki je bil zdrgnjenec, da malo mu podobnih, pa je bilo žal denarja, zato je svojim hlapcem in valptom ukazal, naj most čez Selščico zgrade tlačani. Rečeno – storjeno! Vsi tlačani škofjeloškega gospostva so morali na tlako. Delali so dolgih sedem let, dokler ni bil most čez Selščico zgrajen. Vse so naredili, le na ograjo so pozabili.

Lakomnost pa je poglavarja zaslepila, da tudi poslej ni pustil čez most nikogar, ki ni hotel plačati mostnine. Na sredino mostu je postavil mostninarja in mu ukazal: »Kdorkoli bi hotel iti čez most, naj odšteje mostnino! Nihče ni od dače izvzet – naj bo plemič ali kmet, suhec ali debeluh, gospod ali kmečki smrduh!«

»A kolikšna naj bo mostnina?« je vprašal mostninar. »Voznik naj plača belič, pešec bakreni štirak, jezdecu pa zaračunaj srebrnjak!« je naročil skopuh, zajezdil konja jahanca in odvihral na grad, ki kipi nad mestom pod nebo.

Kamniti ali Kapucinski most v Škofji Loki. Vir slike: Loški muzej.
Kamniti ali Kapucinski most v Škofji Loki. Vir slike: Loški muzej.

Že naslednji dan pa je prestrašeni mostninar prisopihal v grad in potožil: »Milostni gospod,poslušajte in presodite: vozniki, pešci in jezdeci se upirajo in ne plačujejo mostnine! Najhujši so tlačani, ki se jeze, da so most zgradili s tlako in da ni pravično, ker zdaj zahtevate še dačo!«

Glavar pa je zakričal, da je odmevalo od grajskih zidin: »Kdor ne bo odštel mostnine, naj ga grajski helebardisti priženo v grad in zapro v srednji stolp, kjer je za upornike globoko pod zemljo pripravljena plesniva, temna ječa!« Kako je ukazal, tako se je zgodilo. Sredi mosta je mostninar zaustavljal voznike, jezdece in pešce ter pobiral dačo. Tlačani so mostnino plačevali in godrnjali.

Kmalu zatem je Škofjo Loko obiskal freisinški škof. Na konju jahancu je nekega dne odpeketal z gradu, da bi obiskal graščaka na sosednjem Starem gradu. A komaj je pridirjal skozi Selška vrata, ga je sredi mostu zaustavil mostninar, ki ni poznal izjeme, in zaklical: »Milostni gospod in knez, ne pustim vas čez! Četudi ste graščak, odštejte srebrnjak, ali pa vam ježo črez most prepovem!«

Takšnih šal pa gospodar loškega gradu ni poznal. »Mostnina je za tlačane, a ne zame, ki sem knez! Izgini mi s poti, da me ne pograbi bes in da te ne kaznujem, tlačanski pes!« To je zakričal s takšnim gromkim glasom, da se je konj pod njim splašil in poskočil ter se z mostu prevalil v naraslo reko. Tamkaj se je jahanec ubil, jezdec pa utopil. Tako je škofjeloški knez zaradi škopuškega oskrbnika nesrečno umrl v valovih Selščice, ker most ni bil ograjen.

Kamniti most pa stoji še dandanašnji. Zdaj ima tudi ograjo, da se radovedni Ločani vesijo čeznjo in buljijo v deročo reko.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice