Pred 100 leti v Slovencu
Otvoritev ljubljanskega velesejma
»Živahno vrvenje je vladalo zadnje dni v Ljubljani,« je dneve pred otvoritvijo II. ljubljanskega velesejma opisoval Slovenec. »Po ulicah je imel vsakdo priliko poslušati najrazličnejše govorice: v nemškem, češkem, poljskem, francoskem, angleškem, celo v mažarskem in bolgarskem jeziku so se pogovarjali pasanti in si ogledovali zanimivosti naše prestolice.«
Preberite tudi:
Pred 100 leti v Slovencu (Kako učinkovit je bil »Odbor za pobijanje draginje«?)
Otvoritev II. ljubljanskega sejma je potekala na slovesen način. Povabljenih je bilo veliko predstavnikov državnih in civilnih uradov ter »uglednih oseb iz Ljubljane, Slovenije, ostalih delov naše države in izven njenih meja«.
Slovenec je v prispevku pohvalil »staro slovensko gostoljubnost«, ki je zaživela v polni meri. »Do danes nismo slišali pritožbe od strani dobrodošlih gostov in prepričani smo, da bo tako ostalo tudi v bodoče,« je dodal avtor.
»Kje so ministri?«
V prostorih narodne skupščine v Beogradu je v dneh pred 100 leti vladalo »živahno« stanje, saj nihče ni vedel, kje se nahaja večina takratnih ministrov.
Poslanci, ki so prišli na eno izmed sej zakonodajnega odbora, so bili mnenja, da bo gotovo prišlo do pomembnih notranjepolitičnih spremembe. Obsodili so nemarnost ministrov, saj ni bilo mogoče izvršiti ministrske seje, ker so se v Beogradu nahajali samo štirje ministri.
Zastopnik ministrskega predsednika je vsem poslal brzojavna sporočila s pozivom, naj se vrnejo v Beograd. »Niti to se ne ve, kje so ministri. Tako je na primer splitska pokrajinska uprava vrnila brzojavko na ministra dr. Krstelja, češ, da je njegovo bivališče neznano,« je pisal Slovenec.
Pomočnik zunanjega ministra je ob tem odpotoval na Češkoslovaško, kjer je nameraval ministrskega predsednika obvestili o nastali situaciji.
Madžarska se je želela polastiti Prekmurja
»Danes je poslanec Žebot interveniral v zunanjem ministrstvu radi vesti, da se priključi del Prekmurja z Dolnjo Lendavo k Mažarski,« je poročal časopis Slovenec.
To vprašanje pa je bilo že rešeno in Prekmurje je pripadalo Sloveniji oziroma Kraljevini SHS. Zahtevo je podal madžarski zunanji minister, ki je želel, da se takratnih 26 prekmurskih občin priključi Madžarski. Bila je odbita, ker ni imela nobene podlage. Angleški predstavnik se je sicer pod zahtevo podpisal, prav vsi drugi pa so bili proti.
Sovjetska Rusija za Nemčijo
Eden izmed časopisov, ki je izhajal v ruskem mestu Sankt Peterburg, takrat znanem kot Petrograd, je objavil naslednji zapis: »Ko se bo delavstvo v Nemčiji zavedlo, da je prišel čas za boj s francoskim imperializmom, bo našlo pomoč v Rusiji. Ako nemški narod zahteva pomoči, se bo ruski proletariat požuril, da mu jo da.«
Slovenec je medtem poročal tudi o vojaških vajah sovjetske mornarice v finskem zalivu. Med obalnim prebivalstvom so vaje »izzvale veliko vznemirjenje«, predvsem zaradi nekaj topovskih krogel, ki so padle na finska tla.
Kaos na trgu mesa na Madžarskem
Tudi na Madžarskem so bili v tistem času priča naraščajočim cenam živil, med katerimi je bilo tudi meso. Kljub draginji, pa se madžarska vlada ni odločila za prepoved izvoza živine, je pisal Slovenec.
»Zato je budimpeštanski živinski trg preplavljen z živinskimi trgovci iz sosednjih držav, osobito iz Češkoslovaške, Avstrije in Italije, ki nakupujejo živino za izvoz,« so nadaljevali. »Posledica tega je, da cene živini silno rastejo, ž njimi seveda cena mesa. Budimpeštanski mesarji danes vsled tega sploh niso več nakupovali živine in je trg ostal brez mesa.«
Powered by Contextual Related Posts
