Pismo bralca: Svetovni dan človekovih pravic: Svoboda nas sama od sebe ne bo nahranila

Pred 74 leti, 10. decembra 1948, je generalna skupščina Združenih narodov sprejela Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Za sprejetje deklaracije je glasovalo 48 držav, 8 se jih je vzdržalo (med vzdržanimi je bila tudi Jugoslavija), nihče ni bil proti.
V letih od sprejetja je deklaracija postala najbolj prevajan dokument na svetu, prevedena je bila namreč v več kot 500 jezikov. Sestavljena je iz preambule, ki spomni, da sta zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, in 30 členov, v katerih so opredeljeni osnovni pogoji, ki vsakemu človeku ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo, premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino zagotavljajo dostojno življenje.
»Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva« je zapisano v prvem členu deklaracije. In kot taki morajo biti tudi pred zakonom obravnavani na enak način. Poleg pravic pa ima vsak človek tudi dolžnosti. »Vsakdo ima dolžnosti do skupnosti, kajti samo v njej je mogoč svoboden in poln razvoj njegove osebnosti« beremo v 29. členu deklaracije.
Deklaracija govori tudi o pravici do zasebnosti in lastnine. »Nikomur se ne sme nihče samovoljno vmešavati v zasebno življenje, družino, dom ali dopisovanje niti ne sme žaliti njegove časti in dobrega imena. Vsakdo ima pravico do pravnega varstva pred takšnim vmešavanjem ali napadi« določa 12. člen. In 17. člen, ki govori o zasebni lastnini določa: »Vsakdo, bodisi sam bodisi skupaj z drugimi, ima pravico imeti v lasti premoženje. Nikomur ne sme biti premoženje samovoljno odvzeto.«

Deklaracija določa tudi pravico do brezplačnega izobraževanja, svobodno izbiro dela, pravično plačilo za opravljeno delo in še marsikaj, kar se tudi 74 let kasneje bere kot ideal ali morda celo kot pravljica, ki je najverjetneje še nekaj časa ne bomo živeli.
Še posebej pravljično se bere 25. člen deklaracije: »Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«
Na težave pri dostopu do zdravstvenih storitev je v poslanici opozoril tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Številni nimajo izbranega osebnega zdravnika, otroci z motnjami v duševnem zdravju so zaradi pomanjkanja strokovnjakov ostali brez ustrezne obravnave, čakalne vrste so nerazumno dolge, varovani oddelki v institucijah so prezasedeni itd.
O tem, kakšne so invalidnine in pokojnine in nekatera druga nadomestila, ki pripadajo človeku, ki je nezmožen pridobivati sredstva »za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje,« ni treba pisati na dolgo in široko, saj vsi vemo, da z miloščino, ki pripade večini izmed njih, ni moč preživeti. Vse težje je preživeti tudi tistim, ki so zaposleni, in jim inflacija najeda vsak zaslužen evro. In naslednje leto bo teh evrov vsled sprejema novele Zakona o dohodnini, ki je bila včeraj v parlamentu potrjena z absolutno večino, še nekoliko manj.
»Dostojanstvo, svoboda in pravičnost za vse« je geslo letošnjega dne človekovih pravic. Bere se lepo, tako kot se lepo bere celotna deklaracija. A dokler teh besed ne bomo občutili na lastni koži, gre le za mrtve črke na papirju. Zdi se, da celo bolj mrtve, kot kadarkoli prej.
»Delujte za človekove pravice. Vsak od nas šteje,« tako nas pozivajo OZN ob današnjem dnevu. Množice, ki so protestirale zaradi ukrepov za omejevanje širjenja covida-19, so svoje dosegle. Množice, ki bomo protestirale za boljše pogoje dela, višje neto plače, proti pretiranim davčnim bremenom, političnim čistkam v policiji in drugih državnih organih, pravico do dostojne starosti in svetle prihodnosti za naše otroke, pravico kmetov do kmetovanja … se bomo morale šele zbrati. Svoboda nas sama od sebe žal ne bo nahranila.
U.K.