»Ekranizacija« in »virtualizacija« življenja
Vem, čuden naslov. Ampak ti besedi sta mi prišli na misel po nedavnem obisku kina: Avatar 2 v 3D tehniki. Čudovite računalniške imaginacijske slike podvodnega sveta, narave, 3D tehnika gledanja filma pa je tako resnična, da presega pravo resničnost. S svetlobnimi učinki in efekti gibanja ter prenasičenega dogajanja gledalca polno angažira.
Dogajanje je tako živo, kot bi bilo tukaj in zdaj. Za gledalca skoraj ni umika, vživi se in postane del dogajanja na sceni, tako rekoč dodaten akter. Vsebina ga posrka vase – in v tem filmu je bilo sporočilo zelo pozitivno in jasno: narava je nad vsem, dobro v vsakem bitju premaga zlo in najvišje vrednote se ohranjajo skozi generacije.
Prava ali virtualna izkušnja narave in bivanja?
Zamislila pa se nisem nad vsebino filma, ta je bila prav idilična – o prvotnih prebivalcih gozda in morja, ki so najtesneje povezani z naravo in nimajo stika s civilizacijo in sodobno tehniko, so kremeniti in se do zadnjega diha borijo za svojo pravico, da ohranijo takšno življenje in ne dovolijo zunanjim »sovražnikom« iz razvite civilizacije, da to njihovo idilo in način življenja, tesno povezan z naravo in živalmi, uničijo.
Kot pravo nasprotje vsebini prinese ogled filma v 3D tehniki razmišljanje o tem, v katero smer se razvija napredna računalniška tehnologija. Virtualna resničnost postaja vse bolj oprijemljiva. Ta film in številni drugi dokazujejo, da računalniška navidezna resničnost izvrstno posnema pravo resničnost. Pa jo v prihodnosti lahko nadomesti?
Se bomo raje kot v pravi gozd podali v njegovo virtualno različico in ga opazovali s pomočjo ekranov? Bomo raje obkroženi z navideznimi divjimi živalmi, na varnem in suhem, ter doživljali virtualno neposredno izkušnjo, pa nam ne bo za to potreben dodaten napor in čas, razmišljanje, kako priti tja – ker bo vse pri roki? Zveni mamljivo. In v tem je past.
Pri sporazumevanju prek ekranov se 70 % sporočilnosti izgubi
Velik del našega ne le poslovnega in znanstvenoraziskovalnega delovanja, ampak tudi družbenega in družabnega življenja se seli na ekrane – na računalnike in na pametne telefone. Vedno bolj nadomeščajo neposreden stik in so nekak filter, vmesni člen. Za hiter prenos sporočil in podatkov so nenadomestljivi, vsekakor revolucija napredka, zato tu ne gre za pomisleke glede ekranov kot pomagala in delovnega pripomočka – tu so nenadomestljivi in že za sedanje, še bolj pa za prihodnje generacije bodo neločljivi in osnova pri ustvarjanju in kakršnem koli delu. Prav tako je za mlade načrtno usmerjeno delo z računalnikom zelo ustvarjalno in koristno.
Ampak na družabnem področju se del komunikacije izgublja, zato je ne morejo povsem enakovredno zamenjati. Samo slike in besedila ne povzamejo človeka kot celote, ker mi komuniciramo samo z besedami, besede zasedajo le 30 % v komunikaciji, 70 % je nebesedne komunikacije. Pri tem delujejo vsi naši čuti – intuicija, karizma, naše energijsko polje, vse bogastvo, ki nam ga je podarila narava in je v prav vsakem izmed nas.
Vsi čuti, čustva, intuicija so pri sporazumevanju, okrnjenem na hitro in vsebinsko skromno besedilno in slikovno komunikacijo, le delno prisotni in človek se ne razvija v svoji polnosti. O sebi in svetu govori skozi zelo omejen kanal. Če pri tem še ne bere dobrih knjig, ob katerih lahko raste in podoživlja sebe in ki so zelo pomembne za bolj odprto razmišljanje, ostaja brez pomembnih opornih točk.
To je predvsem zaskrbljujoče pri mladih, ki na spletu naletijo na vse mogoče »smeti«, ne le na objave, vredne tega imena. Potem te oblikujejo njegov pogled, če ne spozna še protiuteži – zunanjega sveta z vrednotami. In tudi bolj ko pozna sebe, manj je možnosti, da pade v zasedo kakšnih spletnih manipulacij. Če pozna sebe, ima temelj in je manj vodljiv in sprejemljiv za tuje vplive.
Človek je bitje izkušenj in doživljanja
Spoznamo, rastemo in gradimo pa se lahko samo skozi doživljanje, izkušnje. Brez izkušenj v našem življenju na srečo ne gre. Človek ni ustvarjen za bivanje kot podaljšek tipkovnice, daljinca ali …., ampak je izkustveno bitje, oblikuje se skozi neposredno doživljanje, neposredne stike, neposredne izkušnje – ne glede na to, kako boleče in neprijetne so. Če želi temu ubežati tako, da se »preseli« na ekrane in v virtualno resničnost in na tak način doživlja življenje, se preprosto ne oblikuje več kot celovita osebnost. Seveda je zabavno pokukati po medmrežju in se podati na ogled filma v 3D tehniki, ampak le, če je to dodatek in popestritev življenja. Upam, da ga v prihodnosti nikoli ne nadomesti.
Powered by Contextual Related Posts
