Ekološka kmetija Nunči
Mohorini so nekje na sredini med Julijskimi Alpami in Jadranskim morjem. Torej daleč od ovčerejskih kmetij na Bovškem, ki sem jih kar nekaj opisal v reviji Drobnica. Ali pa ne tako daleč, če imamo v mislih Evropo ali celo Svet. Gre za kraj blizu Doberdoba, za kraj, ki je bilo nekaj časa zaledje smrtonosnih bitk na Soški fronti. Tu se ljudje še spomnijo kaj pomenijo vojna, lakota, bolezen, smrt, kaj pomenijo štirje jezdeci iz knjige Razodetja.
Morda vas bo zanimalo tudi:
Nevo Pregelj iz Mohorinov pri Renčah redi 130 srnastih koz za mleko. To je pod Fajtim hribom, blizu območja letošnjega katastrofalnega požara na Goriškem Krasu in blizu Stražnega stolpa na Cerju. Njegova kmetija me spominja na meni zelo ljubo pesem: Stari kmet je imel kmetijo ija, ija jo oziroma na njen izvirnik Old MacDonald had a Farm ija, ija, jo. Tudi njegov logotip je narejen v taki podobi.
Nevo dela na kmetiji večinoma sam. Občasno mu pomaga njegova hčerka, med dopusti. Je rojen leta 1961, po poklicu diplomirani inženir gradbeništva – statik. V svojem poklicu je delal trideset let, najprej na ABK, goriški firmi predvsem znani po izdelavi prednapetega betona, potem na Projektu, močni projektantski firmi za arhitekturo in gradbeništvo, ki še danes uspešno deluje.
Za mlečno kozjerejo se je po svojih navedbah odločil zaradi veselja, manj stresnega dela in pričakovane lažje prodaje kmetijskih pridelkov – hrane. Delo je s časoma postajalo bolj zahtevno (o njegovi izkušnjah z artritisom pišem malo kasneje v tem prispevku), trženje mleka in mlekarskih izdelkov težje, a veselje do domačih živali in posebej do koz je ostalo neskaljeno.
Zakaj sem bolj podrobno opisal njegovo zgodovino? Zato, ker želim, da širša javnost spozna nagibe, ki so tega pionirja kozjereje na Krasu pripeljale do tega, da je pustil dobro plačano službo in se z vsem srcem posvetil živinoreji. Zato, ker je nekaj podobnega naredilo še nekaj kozjerejcev v tem prelepem delu naše domovine Slovenije, in zato, ker je prihodnost teh krajev v veliki meri odvisna prav od takih ljudi.
Nevotova nona in nono sta v okolici Renč v času Italijanske okupacije (pred drugo svetovno vojno) zbirala mleko od okoliških kmetov in ga s konjsko vprego vozila v Gorico (danes bi rekli v Staro Gorico) – ni prav znano, ali v mlekarno ali verjetno kar po hišah. Konjska vprega zato, ker takrat še ni bilo motornega prometa, a na kolo prav veliko pridelkov ni šlo. Ne prodaja na domu, ampak prodaja na dom.
Nevo je leta 2006 je začel s štirimi kozami. Leta 2007 je kupil 50 koz od Igorja Mraka, znanega kozjerejca iz Puštal. Danes ima Nevo 130 slovenskih srnastih koz, ki jih molze dobrih osem mesecev. Redi tudi ostale vrste domačih živali. Krškopoljci se veselo pasejo okoli hlevov in se kopajo v blatnih kopelih, kokoši, piščanci, race, gosi, purani in še kaj bi lahko našli skrbijo, da družini nikoli ne zmanjka domačih jajc ter okusnega mesa.
Skratka, kmetija naših prednikov pred »izumom« intenzivnega kmetijstva in pred preseljevanjem kmetov iz vasi v mestater iz kmetijstva v industrijo. Pet hektarov zemlje je ograjenih, kmetija ima 2 hektara gozda, obdela 3 hektare njiv in ima ostalo kmetijsko zemljo v najemu. Nevo seje ječmen na treh hektarih, predvsem za krmo svoji živini. Koruzo je opustil, ker je bilo potrebno uporabiti preveč herbicidov oziroma so bile njive preveč zapleveljene in suše iz leta v leto hujše. Kot ekološka kmetija mora zelo paziti na izbor kultur, ne glede, ali ima kmetija formalni ali neformalni status ekološke pridelave.
Na vrtu pridelujejo tradicionalna zelenjavo, značilno za ta del Primorske: krompir, radič, špinačo, solato, razhudnikovce … Nekaj vrst sadja, kot so jabolka, kaki in grozdje, je sestavne kulture na taki kmetiji. Limonovce imajo za svojo porabo. Samozadostnost, ki nekaterim kmetijskim strokovnjakom v Sloveniji ni po volji.
Za krmo poleg paše Nevo uporablja predvsem seno in že omenjen ječmen. Ekološke pelete kupuje pri firmi Pfizer, čeprav ti včasih ne upoštevajo reklamacij.
Stavbe so narejene pretežno iz lesa. Narejene so po njegovih načrtih, saj se zaveda prerazkošnih gradenj hlevov v Sloveniji. Dober statik zna iz šibkih tramov narediti dokaj velike razpone in zelo prijetno okolje za bivanje domačih živali. Tak statik Nevo prav zagotovo je. Veliko gradbenih del je opravil kar sam, podobno, kot so to delali in še delajo kmetje povsod v Sloveniji. Torej mu je njegova izobrazba pomagala pri smiselnih in preudarnih investicijah v kmetijske zgradbe.
Lepo poslikan avto, ki pridelke kmetije Nunči razvaža svojim odjemalcem, je verjetno najpomembnejši stroj na tej kmetiji. Stroji, kot so traktorji, kosilnice, mali kmetijski stroji in stroji za seneno linijo, so na taki kmetiji sicer nujni, a mogoče malo manj pomembni. Povsem drugače je z molziščem in sirarnico. Glede na zelo omejena finančna sredstva je Nevo kupil sicer dobro, a rabljeno molzišče v sosednji Italiji. Oprema v sirarnici je vrhunska, ker tako kozje mleko tudi zahteva. Posebej še, če se kozjerejec ukvarja še s siri z žlahtno plesnijo.
Kozje mleko na kmetiji Nunči prodajajo po 3 evre za liter. Mleko predelujejo še v jogurte in zagotavljam vam, tudi po svojih izkušnjah, da je jogurt iz kozjega mleka brez dodatkov odličen in zelo hitro povrne moči, posebej ob psihični izčrpanosti. Njegovi pridelki so še sirotka, mehki siri, poltrdi siri, trdi siri, skuta (nekateri jo imenujejo albuminska, četudi vsebuje še zelo čislano beljakovino globulin; to počnejo v izogib zmedi, ki jo povzroča zelo razširjena beseda skuta, ki je po uradnem slovenskem izrazoslovju pravzaprav mladi sir) in siri s plesnijo. Tako kot mnogim primorskim sirarjem (in vsem sirarjem v Furlaniji Julijski krajini ter celo nekaterim sirarjem v Venetu) mu je znanje predelave mleka pomagal usvojiti Danijel Čotar. Zagotavljam vam, da sta bila pri tem oba zelo uspešna, kar lahko preverite s pokušanjem mlečnih izdelkovs kmetije Nunči. Danijel Čotar na tem mestu zasluži vso možno pohvalo in zahvalo za to podporo kmetom in zahvalo tudi za pomoč meni, tako pri vedenju o sirarstvu kot pri zagotavljanju sirišč, sirarskih kultur, sirarskih pripomočkov … za slovenske kmete.
Kozji artritis in encefalitis sta Neva stala precej živcev. Tri do štiri leta je izločal koze, pozitivne na ti dve kužni bolezni, in v tem obdobju zmanjšal trop s 87 koz na 38 koz. Kmalu bi bil prisiljen opustiti rejo svojih ljubljenk. Naša veterina mu ni bila v posebno pomoč, a to veliko slovenskih rejcev tako ali tako že ve. Analiza krvi na artritis/encefalitis pri nas stane 20 evrov, medtem ko v sosednji Avstriji samo 7 evrov, in seveda veterinarski odvzem krvi. Posledica te žalostne zgodbe je slovensko nakupovanje plemenskih kozlov izključno v Avstriji, Italiji (Tolmeč- Tolmezzo) ali Nemčiji. To dela tudi Nevo, ki je bil nekaj let predsednik Društva rejcev drobnice Goriške in Vipavske in se povsem zaveda prednosti ter pomena lastne selekcije.
Za zaključek tega prispevka naj vam povem še o svojih razmišljanjih o vračanju koz na Goriški Kras, o oživljanju živinoreje v krajih, kjer je pol stoletja praktično ni bilo – vso mojo delovno dobo. Tod skoraj ni bilo ne goveda, ne ovc, ne prašičev, ne konjev in ne koz. Ampak vračanje živinoreje v te kraje, ki so včasih zagotavljali hrano tako Trstu kot Gorici (in še kateremu), so napovedale koze. Bolj natančno kozjerejci. Ljudje, ki največkrat niso imeli lastnih izkušenj s kmetovanjem, so začeli rediti koze. Po svoji modrosti. Nekaj iz veselja, nekaj iz strahu pred pomanjkanjem hrane v teh vedno bolj negotovih časih. Ne gre samo za vojno v Ukrajini, čeprav je mir največji porok zadostne oskrbe s hrano. Še zdaleč ne. Gre za odgovore na energetsko krizo, za mrcvarjenje okolja s preveliko potrebo po našem materialnem ugodju, pri čemer mislim tako na vodo kot zrak, predvsem pa na plodnost zemlje. Kaj, če je za plodnost zemlje nujno potreben živalski gnoj? Kaj, če se intenzivno kmetijstvo, ki smo mu bili priča zadnjih petdeset let, ki smo ga zadnjih petdeset let živeli, izkaže kot zgrešena veja človekove evolucije ? Taka in podobna vprašanja so dobro misleče ljudi na Krasu prignala do ponovne reje koz.
Lep slovenski pregovor pravi, da zgledi vlečejo. Ali pa gre slučajno samo za čredni nagon ljudi, ki vidijo soseda in njegove koze? Pravzaprav to sploh ni pomembno, čeprav sta si misli iz povsem nasprotnih bregov iste reke. Ti ljudje, ti kozjerejci bodo vrnili slovenski živelj na slovenski Kras oziroma si/mu omogočili preživetje na dolgi rok. Te kmetije so tiste, ki jih podpira projekt Pastinnova. Še več! Po mojem prepričanju, in ne samo po mojem, bodo koze in drugi prežvekovalci ustavili širjenje požarov na Krasu s pašo in posledičnim vzdrževanjem velikih travnih površin, ki jih je včasih Kras bil poln. Lahko pa, in ta možnost vedno obstaja, so moja prepričanja zmotna in moj um premalo svoboden.
Prispevek je bil objavljen v reviji Drobnica, številka 6/2022.
