Pomen mednarodnega sodelovanja pri upravljanju voda: kako kitajski jezovi uničujejo tajske ribiče in kmete
Svetovna banka je v nedavni izjavi opozorila na pomen mednarodnega sodelovanja pri upravljanju čezmejnih rek, jezer in drugih vodnih zajetij.
»Zaradi vse večjega pritiska na svetovne sladkovodne vire je za upravljanje skupnih rek, vodonosnikov in jezer potrebno tesnejše mednarodno sodelovanje,« so sporočili in kot razloge za pritisk navedli podnebne spremembe in vse večje potrebe po vodi.
Več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v čezmejnih porečjih rek in jezer, ki skupaj z vodonosniki predstavljajo približno 60 odstotkov sladkovodnih tokov. Pri tem pa več kot polovica od 310 mednarodnih porečij na svetu in vsi čezmejni vodonosniki razen petih nimajo sklenjenih medvladnih sporazumov o sodelovanju.
Slabo stanje oskrbe z vodo povečuje negotovost preskrbe s hrano, izgubo biotske raznovrstnosti in ogroža človekov razvoj, so nadaljevali pri Svetovni banki.
Ob sedanji dinamiki bo do leta 2030 zaradi suše razseljenih 700 milijonov ljudi. Do leta 2050 pa bi se lahko podvojilo število prebivalcev v čezmejnih porečjih, kjer je voda pod vprašajem. Suše lahko tako vplivajo na zdravje, blaginjo in izobrazbo več generacij, še bolj izrazite pa so posledice med ženskami in dekleti.
Zaradi takšnih izzivov so nekateri prepričani, da bodo čezmejne vode v tem stoletju postale vse večji vir sporov. Zagotovo so mnoga sedanja žarišča konfliktov na svetu povezana z vodo in so vsaj delno odvisna od čezmejnih voda, vendar zgodovina nas uči, da je lahko skupna voda tudi pomemben vir sodelovanja, so prepričani pri Svetovni banki.
Kaj se dogaja na Tajskem?
Tajski kmetje in ribiči se soočajo s težavami zaradi jezov, ki jih na Kitajskem pospešeno gradijo z namenom pridobivanja hidroenergije. Jezovi so spremenili tok vode in blokirali večino sedimentov, ki so na primer pomembni za gojenje riža.
Kam Thon iz tajskega mesta Chiang Khong ob tajsko-laoski meji je za Japan Times dejala, da zasluži le še tretjino tega, kar je zaslužila preden je Kitajska na zgornjem delu reke zgradila več jezov, vključno s petimi, ki so visoki več kot 100 metrov.
Thon v reki Mekong, ki kot tretja najdaljša azijska reka teče skozi Kitajsko, Mjanmar, Laos, Tajsko, Kambodžo in Vietnam, pobira »khai« oziroma rečni plevel, ki raste med kamenčki na rečnem dnu.
Rastlina uspeva tam, kjer je voda nizka in jo tako doseže dovolj sončne svetlobe, poleg tega pa za razvoj potrebuje tudi rečne usedline. Khai je pomemben prehranski vir tako za ribe kot tudi za ljudi.
»Na splošno je voda čista, v sušnem obdobju pa je njena gladina nižja, zato se lahko zlahka do khaija in ga poberemo. Zdaj pa je gladina vode v sušnem obdobju višja, kar otežuje delo,« je dejala 48-letna Thon, ki prodaja khai na lokalni tržnici.
»Za nabiranje khaija moramo porabiti več časa, poleg tega pa je khaija manj, kar vpliva na naš dohodek.«
Zaradi kitajskih jezov se povečujejo skrbi glede sezonskih poplav in suš, ki jih ti povzročajo. Lokalne skupnosti in aktivisti pravijo, da so njihovi pomisleki in pritožbe prezrti zaradi težnje po pridobivanju čiste energije.
Kitajska je zgradila tudi najmanj 95 jezov za hidroelektrarne na pritokih, ki se izlivajo v Mekong, na sami reki pa jih načrtujejo še več deset novih.
»Jezovi v zgornjem toku vplivajo na ribolov, gojenje riža in rečnega plevela, ki je glavni vir dohodka žensk in starejših,« je dejala Pianporn Deetes, vodja kampanje za Tajsko in Mjanmar pri zagovorniški skupini Rivers International.
»Ko se reka spremeni v vir hidroenergije, to vpliva na življenje in preživetje milijonov ljudi. Gre za njihovo hrano, njihovo tradicijo in običaje, njihov način življenja.«
