Mi nismo imeli dneva čarovnic, imeli smo dan strašnih buč
V teh dneh vsi objavljamo strašljive zgodbe o čarovnicah in slike strašnih buč, po trgovinah in stojnicah na ta račun tudi dobro služijo, televizije nam predvajajo grozljivke in mnogi se hudujejo na Američane, ki da nam na račun praznika imenovanega noč čarovnic kradejo denar. Nekateri hite razlagati, kako da smo vse to uvozili ravno od njih. Tako zagotovo ne misli moja generacija, stara, ojoj, že skoraj šestdeset plus. Pa oprostite tisti, ki ste že stari toliko, saj to sploh ni ne vem kdo ve kako visoka starost. Kajti meni se zdi, da sem še kar mulc iz tistih časov, ko smo delali to, kar bom v naslednjih vrsticah opisal.
Pravijo, da smo dogajanje okrog prvega novembra, ali malo pred njim, ko je noč postajala vse daljša, dan pa vse krajši, vzeli od Američanov? Kje pa. Takrat pred pol stoletja še dobro vedeli nismo, da Američani obstajajo. Dobro, slišali smo za filme o Tarzanu, pa kavbojih in Indijancih… To že, ampak ker so filme vrteli v naših kinodvoranah, smo tako in tako mislili, da so tudi filmi naši. Saj je bilo vse naše, so nam govorili stari komunisti, naši knapi pa samo zmajevali z glavo in si mislili svoje. »Ja, kramp je že bil naš, ali moj, pa še tega sem moral po šihtu dati v roke drugemu, da je naprej kopal premog ali kuolm,« kot smo pri nas rekli.
Takrat, pol stoletja nazaj, smo mulci iz Bajerja, predela Kisovca, kar sem popisal v eni od svojih knjig, bučo našli (beri vzeli, ukradli, odtujili…) kje na naših njivah (raje na tujih, ker na naših bi naše mame opazile in bi jih slišali), vzeli nož, jo izdolbli, izrezali strašne oči in usta ter bučo prekrili še z rdečim celofan, takim za rojstno-dnevna darila, prižgali svečo v notranjosti in jo, ko je bila že strašna tema in je buča rdeče svetila, postavili pred vrata kakšnega našega soseda. Potrkali smo še na vrata njihove kuhinje in se razbežali. Ko bi vi slišali, kako je kakšna soseda zakričala od groze! Posledično je kdaj poškodbe utrpela celo naša buča. Nič kriva! Ampak, izkušeni in prebrisani, kot smo bili, smo dobro vedeli, katero sosedo prvo, pa drugo, tretjo prestrašiti, da buča ni šla že takoj pri prvi sosedi v maloro. Poslastek smo pustili za konec. Ena od sosed je potem, ko je končala s kričanjem, tako močno brcala v bučo, da se je reva, ne ona, buča, povsem razbila, vosek pa je šprical daleč naokrog, da je imela zjutraj jezna gospa, rekli smo treta, precej opravka z njim. Seveda smo se je nekaj dni izogibali. Previdnost je mati modrosti.
Tako da, kar se mene tiče, se mi zdi, da so oni tam čez lužo nam ukradli bučo oziroma noč čarovnic, ki je bila za nas noč strašnih buč. To na sliki, pa smo izdolbli in izrezali z mojimi vnuki. Tradicija gre naprej, le to jih moram še naučiti, kako se postavlja pred vrata sosedov. Hm.
Powered by Contextual Related Posts
