Kader je, le nihče ne gre več rad v politično mlakužo
Vsenaokrog lahko spremljamo uspešne športnike, glasbenike, kulturnike, znanstvenike, zdravnike in na srečo tudi mnoge uspešne gospodarstvenike in podjetnike. Torej ne moremo govoriti, da nam manjka pravih strokovnjakov oziroma mnogih državljanov z veliko začetnico. Težava pa je v tem, ker so nam mnogi naši politiki področje politike spravili na tako slab glas, da so le še redki strokovnjaki ali sposobni državljani, ki se pustijo prepričati, da vanjo stopijo. Vprašam vas, le kdo je tako neumen, da se bo spustil v to našo politično mlakužo. Žal ne morem uporabiti druge besede. Ni treba pogledati daleč nazaj, da pridemo do tega spoznanja, dovolj je, da le na hitro preletimo delovanje aktualne vlade, predvsem predsednika vlade Roberta Goloba, in je takoj jasno, da nas tako delovanje ne pelje nikamor. Edino v še večjo politično mlakužo, iz katere bomo le s težavo izplavali. To so zaznale tudi vse zadnje meritve javnega mnenja.
Ogledalo, ki so ga aktualni politiki nastavil anketiranci, ne kaže lepe podobe. Le dve »stari« stranki SDS in SD sta še nekako zacementirani na svojih mestih, malo dol malo gor, a tudi ne moreta biti ne vem kako zadovoljni. Niti najmanj ne morejo biti zadovoljni člani nekoliko mlajše Nove Slovenija in Levice, za katero mi je pa tako in tako čisto vseeno, če se takoj samorazpusti. Zagotovo pa so zadnje ankete hladen tuš, upam, da tudi streznitev, za še eno na hitro nastalo stranko, ki sliši na ime Gibanje Svoboda. Ne le, da je ime povsem zgrešeno in nima ničesar opraviti z delovanjem stranke, zgrešeno je tudi vse, česar se je doslej lotila ta naša največja vladna stranka.
Edino, česar mi je iskreno žal, je dejstvo, ki nam ga znova in znova kaže javno mnenje, da nikjer ni več naše nekoč zelo vplivne in pomembne stranke SLS. Kar me na nek način čudi. Stranka, ki je zrasla na koreninah podeželja in tudi podjetništva, ima v svojem krogu še vedno nekaj zelo uglednih članov, kot so Roman Žveglič, Slavko Jelševar, tudi njegov sin Primož, ki bdi nad velikim humanitarnim projektom Manj svečk za manj grobov, da ne omenjam zdravnice Tine Bregant, tudi predsednika Marka Balažiča, Antona Medveda, Janeza Podobnika, Monike Kirbiš Rojs, odličnih državnih svetnikov in mnogih uspešnih županov, nenazadnje tudi Petra Gregorčiča in še bi lahko našteval. Zato me to njeno stopicanje na mestu čudi. Ne čudi pa me, da se le še redki sposobni sploh odločajo stopiti v politiko. Zato sem bil nemalo začuden, s kakšnim razlogom so me pred leti vabili v vrste ene od vlad. Mene, ki sem že vrsto let goreč nasprotnik take politike.
Rekli so, da potrebujejo nekoga, ki bo povedal tisto kar ve oziroma mu je poznano o neki temi in ne tistega, kar želi slišati njegov šef. Vem, da sem odgovoril, da me lahko dotični kadarkoli pokliče in kaj vpraša in da mu bom vedno na vse odgovoril čisto iskreno. Brezplačno. Za to me res ni potrebno plačevati. Seveda me niso več vabili, niti me niso več poklicali. Le kdo bi imel okrog sebe zastonjkarje, vas vprašam? Ali pa take, ki bi si upali nastavljati ogledalo, odgovarjati iskreno?
Kakorkoli, sposoben kader imamo, žal pa imamo preveč nesposobnih politikov, ki s(m)o jim dali v roke tisto, česar niti najmanj ne znajo. V družbi takih pa hočeš nočeš tudi sposobni utonejo. Žal. Ali pa obupajo, kar je še slabše.
Powered by Contextual Related Posts
