Skip to content

Ko besede ne veljajo nič

Spomnim se, da je odvetnik Aleksander Čeferin napovedoval, da bo drugačen, kot so bili na čelu Uefe njegovi predhodniki. Pa se zdi, da ni. Pred kratkim mu je celo nogometna legenda Zvonimir Boban nalil čistega vina. Z odstopom, razočaran, ker si želi naš rojak podaljšati vodenje Uefe na več kot 12 let. Spomnimo: položaj je zasedel leta 2016, ko je sredi mandata zamenjal Michela Platinija oz. njegovega začasnega naslednika Angela Mario Villarja. Drugega je zasedel leta 2019 in tretjega (le toliko jih je predpisanih) lani. Uefo bo vodil do naslednjih volitev, ki bodo leta 2027. Tri mandate oziroma dvanajst let. Toliko jih lahko. Ker je, kot rečeno, prvi mandat začel na polovici, bi rad kandidiral še v četrto, kar bi pomenilo štiri mandate in približno dve leti več. Prevelik apetit, nespoštovanje predpisov, spreminjanje le teh, bog ve, za kaj gre v tem primeru, dejstvo pa je, da se zdi, da nekateri ne spoštujejo svojih besed ali zavez.

Ampak s tem smo soočeni tudi na domačem političnem parketu, kjer se nam iz dneva v dan dogaja, da nekateri, ki se imajo za naše vladarje, ne spoštujejo ne izrečenih in ne zapisanih besed. Še celo tistih podpisanih ne. Najbolj zgovorna primera nespoštovanja zavez, obljub ali preprosto izrečenih ali zapisanih besed sta dogajanje v sodstvu in zdravstvu. Medtem, ko se za svoj prav prepirata dva ali več petelinov (sindikalisti in vladni predstavniki), smo kokoške (beri mi) prepuščeni svoji iznajdljivosti. Recimo kako priti do zdravnika v času stavke ali kako prepričati sodno vejo oblasti, da je naš primer nujen.

Ko zdaj oblast poslušam, da bo v kratkem vendarle izpolnila zavezo, ki ji jo je predpisalo ustavno sodišče in da bodo zdravniki z novim plačnim stebrom vendarle prišli do obljubljenega, pomislil najprej: kot prvo, kaj je zdaj drugače, da bo kar naenkrat začela izpolnjevat svoje obljube in zaveze, in drugič, kako naj oblasti verjamem, da se bo to res zgodilo še letos, ko pa se doslej nobena njihoiva časovnica ni uresničila. Niti obljuba ne. Edino, kar se je v tem času zgodilo, je bilo to, da so bili odstavljeni ali so sami odstopili tisti vladni možje in žene, ki so obljube in časovnice vehementno napovedovali. No, skoraj vsi ministri, ki so v prazno govorili in obljubljali, so odstopili, razen predsednik vlade Roberta Goloba, ki je največ obljubljal, pa še kar vztraja na predsedniškem mestu. Resda obljub ne daje več, a ker jih je dal že toliko, pa nobene uresničil, je verjetno spoznal, da je zanj koristneje, da do konca mandata molči in se čim manj pojavlja v javnosti. Verjetno ne bi bilo nič narobe, če bi kdaj tudi sicer priznani onkolog Erik Brecelj malce manj govoričil. Tudi žalil vsevprek. Od tega nimamo nič. Njegova dolgoletna opozarjanja na korupcijo in nepravilnosti v našem javnem zdravstvu so sicer na mestu, a zdaj je čas, da vendarle tudi kaj naredi ali ukrepa. Nenazadnje je vplivni vodja vladnega strateškega sveta za zdravstvo. Ali mu je v tem letu in pol kaj uspelo, je kaj premaknil z mrtvega teka ali na boljše pa presodite sami.

Še pri eni obljubi so aktualni vladarji pokleknili na celi črti. Rekli so, da ne bodo z mediji delali tako kot so njihovi predhodniki. Če se je prej zdelo, da ima politika v rokah javno RTV, se je zdaj pokazalo, da jo imajo zdajšnji povsem v svojih. Še celo Marcela so vrnili nazaj. Le še Tarčo in Eriko umaknejo s programske sheme, pa bomo lahko rekli, da živimo v Severni Koreji. Pa da ne boste menili, da je v drugih medijih kaj drugače. Ne verjamem, da je ta vlada medijem kaj bolj naklonjena, kot kakšna vlada pred njo. Celo Odlazkovi mediji, za katere v veliki večini ne moremo reči, da so nenaklonjeni aktualni oblasti, krčijo vsebine, slišim, da ukinjajo tudi nekatere časopise, ki so že tako in tako vse tanjši in kar je še bolj zaskrbljujoče, vse bolj krčijo svojo novinarsko ekipo.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice