Vse razpada. Vse!
Danes, ko tole pišem (sobotno jutro), sem v Večeru prebral odlično analizo dogajanja v naši politiki, ki jo je spisal urednik Večera Matija Stepišnik, v rubriki Rekli so pa so objavili še par besed filozofinje in sociologinje (ki jih je podala v Knjižnici Ksaverja Meška) Renate Saleci, za katero pa resda ne moremo reči, da je »fenica« desnice. Kolikor jo sam spremljam, je podpornica proti Janša tabora, a je vseeno po dobrem letu in pol vladanja proti Janša tabora povedala tole: »Dogaja se, čemur lahko rečemo, razpad sistema. Vlada ne drži stvari v rokah, je razpoka, kjer ni stabilnosti, ampak manjka vizija. Kriza vladanja je očitna. Hkrati postaja plenilska družba, v kateri vsak misli le na to, kako poskrbeti zase.«
Težko bi kaj dodal povedanemu. Morda le to, da sam v svojih kolumnah na to opozarjam že od prvih treh mesecev vladavine te razglašene vlade naprej. Včasih sem bil sicer malce prehiter v svojih analizah, kakšno slišal na svoj račun, češ, si želiš, da se vrne Janez Janša. Kako stvari stojijo danes, v kakšnem kaosu smo, me ne bi čudilo, če se ta preobrat res zgodi. Na predčasnih, če bo do njih sploh prišlo, ali na rednih volitvah, če se bodo tile, ki nam sedaj vladajo, z žeblji pribili na udobne poslanske stole in uživali privilegije, ki jih ponuja poslanska politična funkcija do konca.
Renata Saleci je sicer dodala, da ne vidi alternative in da naj se raje tisti, ki so bili izvoljeni z veliko večino, vzamejo v roke. Sam pa menim, da ne bo nič pomagalo, če se bodo vzeli v roke, ker ko se je zdelo, da so se, so le naslavljali, obljubljali, napovedovali, podpisovali dogovore, pisali časovnice, pleteničili, kaj bodo reformirali… Od vsega silnega govorjenja pa na koncu ni bilo ali ostalo nič. Nič! Tako kot ni zdaj, ko ne delajo nič drugega, ampak se le še oklepajo svojih udobnih stolčkov. Niti ne tako slabo plačanih. Za njihove dejanske sposobnosti se mi zdi še, da so močno preplačani. Res pa je, da delajo manj škode, če čisto nič ne delajo. Ni vrag, da ne bomo zdržali še leto ali dve, ko jih bomo povsem demokratično lahko postavili tja, kamor sodijo, v bled odsev zgodovine. Morebiti kar v Muzej slovenske osamosvojitve, ki bo verjetno pod neko drugo, ne levo vlado, ponovno zaživel. Oni pa bodo v kakšnem muzejskem kotičku dobili svoj prostor s pomenljivim napisom »Ekipa, ki je zavozila velikansko volilno zaupanje,« ali »Od obljub ni ostalo nič«.
Kakorkoli, srčno upam, da žeblji niso več taki, kot so bili v času, ko je bila Kropa svetovno znano kovaško mestece in bo prevladal razum in spoznanje, da so stopili v prevelike čevlje, se poslovili in dali priložnost neki drugi ekipi. Čim prej, sicer se lahko res zgodi, kar je davno nazaj napovedoval Janez Drnovšek, da se bodo, ko bo on enkrat odšel, še pobili med sabo.
Zdi se, da se to v prenesenem pomenu resda dogaja. Vre v Levici, kjer bi radi utišali levičarskega prvokategornika Miho Kordiša, ministrica Dominika Švarc Pipan, ki je ali še ni izpisala izstopne izjave, na koščke reže svojo stranko, ki si bo težko opomogla, Golobova Svoboda pa tako in tako ni ne tič ne miš. Je le zmes »srečnežev«, ki jim je dano, da nekaj let vlečejo poslansko plačo, in nič drugega.
Po vseh stavkah zdaj čakamo le še na to, da se prebudi ulica, kmetje se počasi že, opozicija tudi napoveduje zborovanja…
Pomlad prihaja. Je ni zime, ki je še ni premagala. Tako kot zima vedno jesen. Tako to je.