Moj globok poklon, zdravnica Tina Bregant
V teh nogometnih dneh, ki jih preživljam v Dalmaciji, preberem tudi kaj za nazaj. S seboj imam tudi majhno zalogo knjig, ki sem si jo prihranil za poletni čas, ob vedenju, da bom imel ob poležavanju na plaži časa za branje na pretek. O kakšni prebrani bom za to spletno mesto napisal tudi kakšno krajšo recenzijo, z namenom, da vas morebiti vzpodbudim k branju. Da tudi tisti, ki ste v zadnjih letih ob toči pametnih naprav malce že pozabili, kako lepo se da preživeti čas ob prebiranju knjig. Seveda tistih dobrih. Sam že vrsto let knjigo raje odložim, če me na prvi tretjini denimo ne pritegne, in v roke vzamem kakšno drugo. Ponavadi si kakšno tudi izmenjam s prijatelji, ki še prebirajo, a kaj, ko jo moram potem vrniti. Če je dobra, me pritegne, potem jo le s težkim srcem. Nemalokrat jo kar kupim in si še obogatim svojo knjižno zbirko, v kateri je takole čez palec že več kot tisoč enot.
Seveda v teh dneh, ne le v teh dopustniških, pobrskam tudi po svojem pametnem telefonu in računalniku in pogledam, kaj pišejo naši mediji. Hrvaške spremljam po televiziji, tako kot tekme evropskega prvenstva in moram kar iskreno priznati, da so njihovi komentatorji boljši od naših. Tudi zelo spoštljivo govorijo o Kekovi četi. Naši znajo biti bolj „kritizerski“. Kar pa se mene tiče, fantom le kapo dol in globok poklon, ne glede na to, kaj se bo zgodilo na tretji tekmi z Anglijo. Ampak, na pametnih napravah se mudim le kratek čas, kajti zdi se mi bedasto prebirati ene in iste novice o tem, kako sluzasto je morje na Hrvaškem, kako visoke cene imajo (pri nas so pa nizke, kaj?), koliko strupenih kač je letos pri njih in ne vem kaj vse še. Kot da bi Slovenci, ki gredo na hrvaško obalo, pohajali bo brezpotjih. OK, nekateri že, med njimi sem tudi sam, a 90 odstotkov svojega bivanja na Jadranski obali sem ali smo na plaži, v barčkih, v apartmajih, kjer pa kač ni, v našem koncu pri Zadru pa tudi sluzastega morja ni. A kaj, ko je pri naših medijih to že folklora, da nas bolj kot ne opozarjajo enkrat na kače, drugič na komarje, tretjič na črne vdove, pa škorpijone… Zdaj čakam le še, da nas začnejo opozarjati na slone.
Med prebiranjem nazaj sem prelistal tudi nekaj številk Domovine, Reporterja, Družine in Demokracije. V roko mi je prišla zadnja majska Demokracija, v kateri sem si z zanimanjem prebral intervju z zdravnico Tino Bregant. To revijo si bom shranil. Vse, kar je povedala o morebitni uveljavitvi zakona o evtanaziji, podpišem tudi sam. Tako kot zanjo, je tudi zame to nekaj nesprejemljivega, v bistvu zanjo in za vse zdravnike še toliko bolj, ker bi morali usmrtitve, kar evtanazija je, tudi izvajati. Vesel sem in se ji do tal priklanjam, ker je javno in brez kančka dvoma povedala, da sama tega ne bo počela. Vesel sem, da še zdaleč ni edina zdravnica, ki je to javno povedala.
Upam, srčno upam, da ta do konca nesposobna vlada dr. Roberta Goloba do konca mandata, če „preživi“, ne bo delala nič. Kajti česarkoli se loti je ena sama polomija. Omenim bom le področje zdravstva in popoplavno sanacijo, ki je ni in ni, o čemer je še najbolj celovit članek v zadnji številki tednika Domovina.
Srčno pa upam, da se bodo osebnosti, kakršna je omenjena Tina Bregant še bolj politično aktivirale in se bodo vključile v politično skupino, ki bo znala in vedela, kako našo Slovenijo spet postaviti na zemljevid tistih, o katerih se govori s spoštljivostjo. Tega z uzakonitvijo evtanazije, zakajanjem z marihuano, pa s praznimi obljubami in nespametnimi odločitvami ta ekipa, ki nam zdaj vlada, ne more doseči. Le še nižje lahko pademo.
P.S.:V taisti številki Demokracije je tudi intervju z Metko Zevnik, ki je na račun evtanazije ravno tako nalila čistega vina. Pomenljive so njene besede: „Ne zavrzite me na stara leta.“ Mimogrede, jaz svoje mame in vseh svojih ne bom nikoli. Kdo sem jaz, naj se vsak vpraša. Bog zagotovo ne. Mar so tisti, ki bi radi uzakonili evtanazijo, bogovi? Zagotovo ne.
Powered by Contextual Related Posts
