Kam greš javna RTV?
Moram priznati, da sem bil tudi sam kdaj naiven in sem verjel, da so novinarji na naši javni RTV v času prejšnje uprave, tudi prejšnje vlade, delali v slabih razmerah, da so jih cenzurirali oziroma jim niso dovolili opravljati svojega novinarskega dela, tako kot jim narekuje kodeks. Tako imenovani levi novinarji ali tisti, ki o kakšni pomladni stranki nimajo niti ene lepe besede za povedati ali napisati, so bili glasni, močni, prostaški in celo mnogo bolj številčni kot vsi drugi. Med slednje, manjšinske, štejem tiste, ki so denimo pomladnim strankam bolj naklonjeni kot levim, in tudi tiste, ki jih je vendarle na srečo nekaj. Torej takih, ki predvsem vedo, kaj je poslanstvo novinarja. Biti predvsem visoko profesionalen, priden, skrben in nikakor nagnjen na eno ali drugo politično stran.
Nedavno sem v tedniku Domovina prebral zanimiv intervju dr. Valentina Areha, ki je pred kratkem postal odgovorni urednik Domovine. Dolgo ga poznam, ne osebno, ampak predvsem prek njegovih odličnih dokumentarnih oddaj in reportaž z vojnih žarišč. Tudi tisti njegov dokumentarni film o nekdanji JLA me je navdušil. Prav šokiran sem bil, na kakšne težave je naletel pri svojem delu na RTV. Groza me je, kakšni kvazi novinarji in uredniki vladajo na tej javni ustanovi, da niso dovolili objaviti (njegovih) ekskluzivnih posnetkov bojev, izjav utrujenih, ranjenih vojakov in bombardiranja z vzhodne fronte blizu Bahmuta v Ukrajini. Ne v Odmevih, ne v Dnevniku, celo v jutranjih poročilih ne, čeravno je bila slovenska televizija ena redkih svetovnih televizij, ki je pridobila take posnetke. Pravzaprav, ko malce pomislim, me to niti ne čudi, ker nekako že ves čas slutim, da mnogim na javni RTV ni kaj dosti za usodo Ukrajincev, da jim je ideološko bližje velika Rusija. Seveda čast izjemam. Kot da ne bi vedeli, da se lahko kaj podobnega, kar se zdaj dogaja Ukrajincem, zgodi tudi nam, če Rusi zmagajo. Nismo ravno daleč od njih. To je ena plat zgodbe, druga plat pa je, da nikakor ni sprejemljivo, da si velika država, velesila, hoče na vse nedovoljene načine podrediti in okupirati drugo državo.
Še bolj kot kadarkoli prej se z vse večjim zgražanjem spominjam besed aktualnega predsednika vlade dr. Roberta Goloba, ko je v Odmevih pri Tanji Starič pleteničil o depolitizaciji javne RTV oziroma popolnemu čiščenju „janšizma“. Pod „janšizem“ pa seveda razume vse, kar ni njemu in njegovi levi ideologiji sto odstotno podrejeno. Vse kar ni, je treba počistiti. Kar se ne dogaja le na javni RTV, ki je skoraj nihče več ne gleda, ampak tudi v policiji, pa na Upravnih enotah, da ne razpredam naprej, kaj vse se zaradi njegove arogance dogaja v našem javnem zdravstvu, sodstvu in na sploh v naši družbi.
Ampak, glavno in najbolj pomembno je, da si vedno vzame čas zase iz za svojo partnerico in potuje s tekme na tekmo. Oh, sveta preproščina.
Na srečo pa je pri nas vse več medijev, ki znajo in zmorejo nastaviti ogledalo takim kot je Golob in njemu podobnimi v politiki in med novinarji, ki niso v službi resnice, ampak v službi leve politike.