Priprave na rojstnodnevni humanitarni tek
Z zasavskimi humanitarnimi teki sem začel, ko sem se srečal z Abrahamom. Verjemite, tisti, ki ga še niste srečali, da je to ena »luštna« prelomnica. Veš, da nisi več otrok, ponašati se začneš še s tako pomembnim zgodovinskim imenom in veš, da je polovico življenja za tabo. Razen, če v naslednjih letih ali desetletjih ne bodo kaj »potuhtali« in bomo vsi živeli tja do 200. leta. Kdo ve?
Kakorkoli že, srečanje z Abrahamom sem želel praznovati malce drugače. Humanitarno. Rekel sem si, na dan, ko bom dopolnil 50 let, to je bilo 10. 9. 2014, bom tekel 50 kilometrov in zbiral denar za devet zasavskih družin, ki so takrat živele v pomanjkanju. Nekaj mesecev prej sem začel pridno trenirati. Saj sem tudi prej kot nogometaš tekel, a ne ravno vsak dan ali vsak drugi dan po deset kilometrov in več. Ker sem verjetno pretiraval, mi je sredi poletja počila mečna mišica. Seveda ne cela, delček mišice se je natrgal, kar mi je onemogočilo tek in za nekaj tednov celo normalno hojo. Tek smo morali prestaviti na april, ko sem bil že globoko v Abrahamu. Petdesetko sem vzel bolj za šalo. To bom pa že zmogel, sem si rekel, ko sem se podal na atletsko stezo skupaj z ultramaratoncem in soogranizatorjem humanitarnega teka Mitjem Duhom. On me je sicer opozarjal, da 50 kilometrov ni mali maraton (21 km), niti ne ta pravi (42 km), da je malce več. Le kaj govori, sem si mislil. Nenazadnje se mi je zdelo, da sem s tremi pol maratoni in eno tridesetko povsem pripravljen. Pa nisem bil in je imel Mitja še kako prav. Pri tridesetih kilometrih me je tako močno začelo zvijati, krči so bili vse bolj boleči, da sem še sam med tekom pomislil, pa sem res velik optimist in da bom moral priznati poraz oziroma s tekom zaključiti. Menda so gledalci, ki so spremljali moje mučenje, celo stave pobirali, in se spraševali, bo ali ne bo zmogel. Ampak sem, z mukami in v kasnejših tednih z osmimi izgubljenimi nohti. Ker sem imel, neizkušen kot sem bil, za dolge teke tekaško obutev, ki bi morala biti večja od mojega stopala ali običajne obutve, ki je nekje pri 41 in pol. Nohti so me opozorili, da je treba za tek obuti vsaj številko ali dve večje čevlje. Menda stopalo pri dolgotrajnem teku malce zateče. Tega medicinsko ne vem, vem pa, da tek po tartanski stezi bolj obremeni sprednji del stopala, torej prste.
Takrat pred desetimi leti smo zbrali okrog 1.800 evrov, za vsako družino po 300. Tekači, ki so se nama z Mitjem pridružili, so pred vhodom v športni park pri prostovoljcih Društva prijateljev mladine Trbovlje (DPM), ki je glavni organizator vseh tekov, podarili kakšen evro.
V naslednjih tekih, 12 se ji je nabralo, smo zbralo prek 40 tisočakov. V kasnejših letih tudi tako, da smo v kakšni slaščičarni, vrtnem centru ali gostilni namestili škatle za prostovoljne prispevke, nekaj evrov je prišlo prek nakazil na račun DPM Trbovlje in prek SMS. Letos imamo že blizu dva tisočaka, pa bo tek šele 10. septembra, ko bom dopolnil 60 let. Tekel bom 60 kilometrov, ker če sem za Abrahama 50, moram za 60. rojstni dan pač 60 kilometrov. Kar niti ni tako veliko, saj sem skupaj s sotekačico Sabino Karaman pred letom zmogel tudi 108 km, pa 100 km, tudi 90 km in enkrat 76 km. To je kar veliko atletskih krogov. Verjemite. Se kar naveličaš. Sploh, ko nimaš več moči, da bi se med tekom pogovarjal. Izkušnje so me naučile, da je boljše med tekom molčati, biti nekako v svojem svetu. Raje ne gledam, koliko krogov je še do vsakoletnega zadanega cilja, ko moja žena črta številke na tabli, kjer jih bo letos 150, takrat pri 108 pa jih je bilo še bistveno več. Ker ko si že čisto na tleh, pa še niti polovico številk oziroma krogov ni prečrtanih, te lahko mine volja, da bi še naprej tekel. Čeravno bi tako in tako lahko končal kadarkoli, ker me nikoli nihče v nič ne sili, ampak saj veste, trma je trma.
Kot rečeno sem imel pri 50. rojstnem dnevu zdravstvene težave oziroma sem se ubadal s poškodbo mečne mišice, od avgusta lani pa imam ne tako nedolžne težave z levim kolenom. Pravzaprav obema, kar opazijo tudi vsi, ki me občasno vidijo, ko tečem po zagorski dolini, kjer treniram. Počen notranji meniskus, ki se kar dobro celi, me je naredil malce bolj previdnega, zato tečem s povezanim kolenom, izogibam pa se tudi teka po kakšni strmini navzdol. Nekateri sicer pravijo, da bi težave z meniskusom lahko hitro rešil, operativno, a kaj, ko sem pri tem zelo konzervativen. Če se le da, poskušam sam zaceliti. Sicer pa, to tako veste, zdaj na spletu najdeš vse pripomočke, od mazil, do nasvetov za ojačitve sklepnih mišic in vezi, do različnih vrst kolenčnikov. Zdi se mi, da sem sam našel prave. Zato sem enega naročil še za drugo koleno, kjer mi malce nagaja pogačica. Zdaj mi kdo reče, ki me opazi med tekom, da sem tak kot invalid. Preventivno. Verjetno sta kolenčnika še toliko bolj opazna, ker zadnje mesece za septembrski humanitarni tek treniram, tečem skupaj s Sabino, ki pa seveda kolen nima povezanih oziroma teče brez kolenčnikov. Ampak, saj je skoraj pol mlajša, jaz stara sablja pa imam menda ja lahko kaj na sebi, mar ne?
Kakorkoli, sam na občasne bolečine, pa na opozorila, da si škodim, rad pozabim, ker vem da delam oziroma treniram za nekaj dobrega. Srce mi že zdaj igra, ker vem, da bo letos z nama tekel prijatelj Nejc Pogačar, član Društva ASPI (kjer so včlanjeni avtisti). V čast mi je, da bodo z nami tekli tudi častni pokrovitelj teka, dvakratni udeleženec zimskih olimpijskih iger Domen Pociecha in njegovi kolegi iz Varstveno delovnega centra. Veste, letos denar zbiramo za avtiste oziroma člane Društva ASPI in za uporabnike VDC Zasavje. Čim več denarja zberemo, bolj bomo veseli. Vsak dodaten evro bo pripomogel k temu, bolj da bomo nekaterim še bolj polepšali dan ali dva. Neprecenljivi pa so tudi vsi tisti objemi na doooolgih humanitarnih tekih, ko res začutiš, da delaš nekaj dobrega.
Kako bo drugo leto, pa ne vem. Ker bom še leto starejši in bom verjetno kje staknil še kakšno poškodbo. A upam, da ne.
**Fotografija, ki jo je posnel Xuki Mamuti, prikazuje Igorja in Sabino, ki sta se na kratko zaustavila pred slaščičarno v Kisovcu, kjer lahko v škatlo, ki jo držita v rokah, kaj darujete za 13. Zasavski humanitarni tek.
Powered by Contextual Related Posts
