Ceste, da te kap
Letos sem nekaj dni potoval po Albaniji. No, pa sem pri nas doma, sem si rekel, ko smo se z avtobusom prevažali sem ter tja po njihovih res slabih cestah. Pravzaprav so še v nekoliko slabšem stanju kot naše. A Albanija se razvija hitro, mi pa zelo počasi. Pri nas so, resnici na ljubo, vsaj nekateri deli avtocest kolikor toliko v dobrem stanju. Če ne bi bilo gneče. Kar pa bi morale vse vlade do te, ki ne naredi nič v tej smeri, že pred desetletjem urediti. Kako? Najmanj s pravim tretjim voznim pasom, ker obstoječi je bolj kot ne polovični, in z izgradnjo četrtega. Vsaj na avtocesti od Trojan do morja. To, da tisti, ki se vsak dan denimo iz Zasavja vozijo v Ljubljano v službo, stojijo v dolgih kolonah, je treba rešiti danes in ne čakati na jutri. Da o vožnji na morje in nazaj sploh ne razpredam.
A pustimo avtoceste. Pri nas so za razliko od Hrvaške, od Dalmacije do Istre, naše regionalke in sploh lokalne oz. medkrajevne ali občinske ceste v bistveno slabšem stanju. To lahko brez slabe vesti zatrdim iz prve roke ali noge. Noge zato, ker tako v Istri kot v Dalmaciji pogosto tečem. Po njihovih lokalnih cestah, ki niso tako luknjičaste kot naše. Recimo naša v zagorski občini proti Prvinam, kjer je center za šolske in obšolske dejavnosti, ali pa tista skozi Kotredež, ali proti Podkumu itd. Luknja pri luknji. Ponekod sploh ne veš, ali je spodaj asfalt ali ne.
Pa v drugih slovenskih občinah ni veliko drugače. Morebiti je malce boljše stanje lokalnih cest v Moravskih toplicah, v Lendavi, Ivančni Gorici in še kje. Sicer pa bi bilo dobro, da tudi župani zavihajo rokave in se bolj kot česa drugega, recimo zapravljanja denarja za razna občinska praznovanja z mega (dragimi!)glasbenimi zvezdniki, lotijo občinskih oz. lokalnih cest. Da bodo končno tudi dovolj varne. Za avtomobile in pešce. Ker pločnikov tako in tako marsikje ni in moramo pešci hoditi ob robu cest. Kar je precej nevarno.
Powered by Contextual Related Posts
