Ko si, si, ko nisi, te ni
Morebiti kdo zgornji naslov razume narobe oziroma drugače kot avtor te kolumne. S tem seveda ni nič narobe. A vseeno bom pojasnil, kaj sem z njim mislil oziroma na kaj sem ciljal.
V tem tednu sem bil v zagorskem hramu kulture na odprtju slikarske razstave Bogdana Baroviča. Na ogledu čudovitih stvaritev umetnika, ki sicer nima akademskega likovnega naziva, a zato njegova dela niso nič slabša. Mene od razstave do razstave s svojimi deli bolj navduši. Boli pa me, da se to ni zgodilo prvič, da je bil obisk odprtja razstave tako klavrn. Ne le, ko gre za odprtje Barovičevih slikarskih del, tudi kdaj, ko gre za odprtje slikarske razstave koga drugega ali za predstavitev kakšnega literarnega dela lokalnega književnika.
Zdaj pa se bom vrnil nazaj k naslovu. Če bi literarno delo v taistih prostorih predstavila denimo predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ali prvak opozicije Janez Janša, ki ga mimogrede v »levih« občinah niti ne vabijo, kar je žalostno, potem bi morali namestiti še dodatne stole, ker bi se gostje drenjali. Kajti ko si na položaju, ko si politično aktiven, ali kot župan, poslanec, minister, predsednik vlade, države, državnega zbora, potem se »morajo« vsi pokazati na tvoji predstavitvi knjige ali slikarskih del. Ker nikoli ne veš, ali boš od dotičnega kdaj potreboval kakšno uslugo, pa tudi fajn se je rokovati in slikati z njo, njim, ker potem se zdiš sam sebi še bolj pomemben.
Spomnim se, ko je Katarina Kresal, nekdanja ministrica, predstavljala zbirko svojih kolumn, kako so napolnili dvorano, ali ko je pokojni Janez Drnovšek v knjigarni podpisoval svojo knjigo, koliko jih je stalo v vrsti. Predvsem takih, ki jih nikoli, ampak res nikoli nisem videl, ne prej ne pozneje, na kakšni kulturni prireditvi v knjižnici denimo. V opisanih primerih pa so se drenjali, ne ravno zaradi njegovih literarnih del, njene knjige, ampak tudi in upam si reči predvsem zato, ker sta imela takrat visok politični položaj in se je bilo pač dobro pokazati. Tako to je.
Dela slikarja Bogdana Baroviča. Foto: IG.
Bogdan Barovič bi imel denimo tudi bistveno množičnejši obisk, če bi bil še naprej radijski ali televizijski voditelj, če bi bil še naprej župan Trbovelj, če bi bil še naprej poslanec, ker pa je zdaj le in samo upokojenec, pa tistih, ki se radi slikajo ob pomembnih aktualnih politikih na položaju, ni bilo. Zdaj ga ne »potrebujejo« več toliko, kot pred leti, ko jim je lahko morebiti uredil kakšno cesto, se v državnem zboru boril za rešitev ali odpravo težav…
Ampak, Bogdan Barovič je tako dober, kaj dober izvrsten slikar, da bi moral zagorski hram kulture tudi zdaj, ko ni na položaju, ob odprtju njegove slikarske razstave pokati po šivih. To bi si in si zasluži. Pa ni bilo ne njegovega dolgoletnega poslanskega kolega in župana Zagorja, ne njegovih naslednikov na županskem mestu v njegovih Trbovljah, podžupanov, ne denimo tistih, ki v zagorski, hrastniški ali trboveljski občinski upravi »pokrivajo« kulturo, ne občinskih svetnikov, nekdanjih in aktualnih, pa bom prenehal naštevati, ker me to boli. Ta odnos, ko si, si, ko te ni, te ni.
Verjamem, da je bil kdo od omenjenih upravičeno odsoten, službeno, bolezen, a vseeno…
Powered by Contextual Related Posts
