Do zadnjega diha
Če mi še kdo reče, da so poslanci samostojni, ko gre za njihove odločitve, bom pomislil, da živi na drugem planetu. Morebiti so bili v prvih sklicih, torej nekaj let po tem, ko smo enopartijski sistem zamenjali za večstrankarskega, še malce samostojni, od takrat pa že dolgo ne več. Če pa že kdo poskuša delovati samostojno, recimo po svoji vesti in na osnovi svojih vedenj, potem ga njegova stranka ne da več na seznam za kandidata za naslednje volitve, še prej pa ga da sedet v tako imenovano oslovsko klop, stranki naklonjeni mediji pa začnejo vrtati po njegovi ali njeni preteklosti, kjer pa tako in tako vsakemu od nas lahko kaj takega najdejo, kar nam ni v čast.
Bil sem med tistimi, ki so ga mnoge naše politične stranke vabile na kandidatno listo za poslanca, pa sem se vsem prijazno zahvalil in odklonil vabilo z vedno istim odgovorom: »Nisem jaz za poslanca, ker preveč razmišljam s svojo glavo in ne pristajam na noben diktat. V bistvu mi še bolj zastrižejo ušesa, ko mi kdo želi vsiliti svoje mnenje, ki ga absolutno ne delim z njim. Zato sem le za en mandat. Kajti potem me nihče več ne bo dal na listo. Ker sem preveč samosvoj.« Več mi ni bilo treba pojasnjevati.
Verjamem, da kdo, ki ga povabijo, podobno razmišlja, a se vseeno odloči poskusiti. A le redki potem ostanejo zvesti svojim načelom. Morebiti dva ali trije poslanci v posameznem mandatu, kaj več pa ne. Kaj se s takimi dogaja, verjetno ni treba posebej poudarjati.
Nazorno so svojo samostojnost poslanci zdajšnje zasedbe pokazali, predvsem tisti od Roberta Goloba, ko so po navodilih svojega šefa branili tisto, ki je niti pod razno ne bi smeli. Do zadnjega diha so branili lik in delo ministrice Emilije Stojmenove Duh, ker jim je bilo tako naročeno, čeravno so prav dobro vedeli, da bi ji že zdavnaj morali pokazati izhodna vrata iz ministrstva, za katerega mnogi sploh ne ve(d)mo, zakaj ga sploh imamo. Navkljub temu, da so vedeli, kakšne nepravilnosti so se dogajale v času njenega mandata oziroma na njenem ministrstvu, so jo v vseh javnih nastopih branili, zavajali z odgovori, opravičevali, dokler…
Dokler dan pred že drugo interpelacijo ni ponudila odstopa in je njen odstop šef sprejel. Potem so si upali tudi kaj reči na njen račun. Moja prejšnja kolumna je imela naslov »Ko si, si, ko nisi, te ni«. Še enkrat več se je dokazalo, da to drži. Dokler je predsednik vlade, njen šef s kvazi vladarskimi manirami ni vrgel čez rame, so jo zagovarjali, ko se je to zgodilo, pa so nanjo pozabili. Oziroma je niso več hvalili, kako dobra da je.
No, verjetno ji bodo pa vseeno »zrihtali« kakšno fajn plačano službo. Da ne bo kaj preveč povedala. Kajti nikoli ne veš, kaj lahko užaljena pove o rabotah te vlade, o katerih verjamem, veliko ve. Dobra služba pa je ponavadi fajn nagobčnik, mar ne?
Powered by Contextual Related Posts
