Skip to content

Namig za branje: Katarina Keček: Okupatorjeva hči

Pretresljivo, ganljivo, nadvse žalostno, podlo,… je le nekaj besed, ki jih lahko zapišem, ko pomislim na prebrano avtobiografijo Okupatorjeva hči moje novinarske kolegice in prijateljice Katarine Keček, rojene Stojanović. Nisem je prebral na mah, kot temu rečemo, vzel sem si čas in se počasi prebijal iz poglavja v poglavje. Ne, nisem zavlačeval, ker bi me branje dolgočasilo. Nikakor! Tisti, ki nam je poznan Katarinin stil, vemo, da njene besedile, od novinarskih člankov, intervjujev do knjig (ta je njena druga, zagotovo ne zadnja) znajo pritegniti bralca k razmišljanju. Tako je bilo tudi, ko sem se lotil njenega romana.

Enostavno si moraš vzeti čas, da vse, kar prebereš, ponotranjiš, se postaviš v njeno luč, njeno telo, njene misli in prebrano predelaš. Kdaj se ti zasolzijo oči, kdaj si poln gneva in jeze, kdaj se vprašaš, kako to, da živimo obkroženi s tako krutimi ljudmi. Sprašuješ se, ali je danes kaj drugače, kot je bilo tri desetletja nazaj, kamor nas pripelje Katarinina zgodba. Navkljub trpkemu življenju, skozi katerega je šla, in smo vsi nemi in slepi ljudje to spremljali in jo hote ali nehote v to pahnili, je roman mestoma tudi šaljiv, obarvan s humorjem. Taka je namreč Katarina, ki zna tudi v najbolj tragičnih trenutkih najti kanček svetlobe, ki jo zapakira v njej svojstveni humor.

Zgodba, ki se nam razkriva, za vse tiste, ki se njenega romana (ki bo prejel veliko literarnih nagrad, morebiti bo posnet tudi film) še niste lotili, govori o dekletu, ki se je tako kot jaz, vi, mnogi med nami, rodila pri nas, v Sloveniji, ko smo bili še vsi del SFRJ. Le da je imela mala Katarina »smolo«, da se je rodila staršema, ki nista bila rojena v Sloveniji, ki nista Slovenca, ki sta Srba. Za povrh vsega pa je bil njen oče, sicer precej konzervativnih načel pri vzgoji svoje hčerke in sina strog, kdaj pa kdaj so »pele« tudi roke in pas, časnik JLA.

Pred nami se odstira zgodba, ko se pri nas začne kratka vojna, ki se potem docela razplamti v sosednji Hrvaški, Bosni in drugje po bivši Jugi. Iz nasmejane, vedre, prikupne mladenke, ki je ravno uspešno opravila vozniški izpit, se kar naenkrat, brez njene najmanjše krivde, brez enega samega greha, čez noč prelevi v okupatorjevo hči, v tisto pokvarjeno Srbkinjo, ki tolče po Sloveniji in Slovencih.

Zanjo in za njenega mladega bratca ni več prostora niti v zaklonišču, kamor so se v vojni vihri zatekli njeni donedavnega dobri sosedi. Zdaj zanje ona ni več dobra. Katarina in njen mlajši brat sta prepuščena mraku, strahu, negotovosti, odklanjanju. Katarina tudi še potem, ko se vojna pri nas konča. Brata je že med vojno prisiljena peljati k starim staršem v Srbijo, kamor po vojni odideta tudi njena starša, sama pa se vrne v svojo Slovenijo, kjer se je rodila, odraščala, kjer se šola, kjer ima dokumente in tudi stanovanje. Vse omenjeno se v naslednjih mesecih in letih sesuva kot hišica iz kart.

Stanovanje ji dobesedno odtujijo, nikoli ga ne dobi nazaj, ostane brez strehe nad glavo, brez imetja, brez vsega. Na koncu ostane še brez dokumentov. Navajam poglavje iz knjige iz februarja 1992: »Potem odpre predal, iz njega vzame škarje in z drugo roko mirno prereže mojo osebno izkaznico na pol. „Kaj?“ poskočim ogorčeno. “Kaj delate?!“ „Ta izkaznica ni veljavna,“ reče gospa mirno. „Kako ni veljavna?! Še mesec dni ima rok trajanja!“ vzkliknem razburjeno. „To nima veze,“ reče uslužbenka s popolno pričesko. „Vi niste državljanka Slovenije in nimate pravice do osebne izkaznice.“ „Kaj??? Koga? Kaj nisem?“ Od šoka začnem jecljati: „Kako to, da nisem državljanka?“ „Ne vem, to ni moj problem,“ odgovori uslužbenka hladno, vrne mi prerezano izkaznico in pomaha z roko, naj se odstranim.«

Od tu naprej postane pri nas rojena Katarina izbrisana, nič, »Niko i ništa« (tako je naslov v bosanski jezik prevedene knjige Niče, Mehmedalije Alića). Začne se njena kalvarija. Prikrivanja vsem, s katerimi si deli skromne sobice za spanje, kopalnice, kdo sploh je, kaj se ji je zgodilo. Ne bi je razumeli. V napetem vzdušju ji tako ne bi verjeli. Leta so tekla, Katarina se je prebijala skozi študij, dobro, da je še tu niso izbrisali, predvsem pa skozi vsakodnevno življenje in z nenehnimi vprašanji, kje bo zaslužila kakšen tolar, kje bo spala, kje si bo oprala perilo, ga posušila, kako izvedeti, kje sta starša, kje brat. Vmes jo dvakrat izženejo iz njene Slovenije, a se pretihotapi nazaj, postane ugledna novinarka komercialne televizije, nakar ji prisluhne tisti, ki se ima za največjega nacionalista pri nas. In uredi, da končno postane to, kar je vedno bila, državljanka Slovenije. Le da ji tega niso dovolili. Tako kot žal tudi mnogim drugim ne.

Več pa vam o tem pretresljivem romanu ne bom povedal. Vzemite ga v roke in se ga lotite. Katarina vam ga bo rada poslala.

Subscribe
Notify of
guest
1 Komentar
Inline Feedbacks
View all comments
Tone Podpečnik
Tone Podpečnik
25 days ago

To z izbrisanimi mi res ni jasno. Leta 1991 je na občinah, poznejših upravnih enotah, delal izključno preverjen kader “tovarišija”, in ta tovarišica, ki je prerezala osebni dokument je danes, če še je živa, gotovo skrajna levičarka. V bistvu je 95 % teh uradnikov v naslednjih letih, ki so rezali osebne v l. 91-94 kot Katarini skrajnih levičarjev, preverjen kader prejšnjega režima. Vsi izbrisani bi morali prvenstveno tožiti te uradnike in Bavčarja, ki naj bil dal takšna navodila. In potem so se ti, ki so rezali osebne pridušali in se zavzemali za izbrisane.

Prijava na e-novice