Ste že slišali za Deželo kozolcev? Če občudujete kozolce, te tesarske mojstrovine naših prednikov, ki so edinstvene na svetu, in se vam ob poti po naši domovini oko ustavlja na njih, kolikor je še ohranjenih, potem bo naš prvi muzej na prostem s kozolci, ki so ga poimenovali kar Dežela kozolcev, za vas pravi praznik za oči in dušo.
V Mirnski dolini, v bližini Šentruperta, je na dva in pol hektarih postavljenih 19 različnih kozolcev s tega območja, med katerimi se lahko sprehodite po mreži sprehajalnih poti. S to muzejsko postavitvijo so želeli zanamcem ohraniti te naše prelepe sušilne naprave za travo in nekatere pridelke, hkrati pa so prikazali njihov razvoj in velik gospodarski ter socialni pomen.
Kozolci v najrazličnejših oblikah so slovenska posebnost
Kozolci, kakršne videvamo na naših travnikih, so dosežek tesarskih sposobnosti, iznajdljivosti in čuta za oblikovanje naših prednikov, kakršnega niso razvili nikjer drugje na svetu. So edinstveni in samo naši, razprostranjeni na območjih, kjer živi slovenski živelj, se pravi poleg naše domovine še delno na avstrijski in italijanski strani.
Na različnih območjih naše države so se skozi več stoletij razvili različni kozolci z določenimi posebnostmi, in prav dolenjski so z izrezljanimi ograjicami prave stavbne umetnine. Ponekod je bila navada, da so kozolce za neko vas postavili skupaj na prostoru pred vasjo, tako je bilo na primer v Bohinju.
Kmetom niso bili le prelep dodatek h gruntu in dokaz njihovega socialnega statusa, pomenili so temelj za preživetje, saj so omogočali varno in učinkovito sušenje trave in pridelkov, vse to pa je bilo na toplarju še zelo varno spravljeno in je zagotavljalo kakovostno krmo za živali in hrano za ljudi skozi vse leto.
Hribski toplar iz Prelesja. Vir slike: Dežela kozolcev.
Od najpreprostejših kozolcev do umetelnih toplarjev
V Deželi kozolcev razstavljajo šest tipov kozolcev, ki so se razvili pri nas. Najpreprostejši kozolec je enojni ali stegnjen, imenovan tudi stog. Ima eno vrsto stebrov, ki so povezani z latami, pokrit je z ozko streho. V tem muzeju na prostem si lahko ogledate tri različne tipe enojnih kozolcev: enojnega, enojnega s plaščem in enojnega vzporednega.
V Beli krajini, Ribniški in Loški dolini in ponekod na Štajerskem pa so imeli posebne sušilne priprave, imenovane ostrvi. To so preprosti visoki štrclji, iz katerih štrlijo prisekane veje – nanje so obešali žito in seno. Tudi ostrvi si lahko ogledate v Deželi kozolcev.
Bolj razvojno bogat in dovršen je dvojni kozolec ali toplar, zgrajen je iz dveh vzporedno postavljenih stebrov z latami, pokrit pa je lahko z dvokapno ali štirikapno streho. Njegova uporabnost je dvojna: med latami se sušijo trava ali pridelki, pod streho pa se pridelki skladiščijo.
Dežela kozolcev vam ponuja na ogled tri tipe dvojnih kozolcev: nizkega, toplar in kozolec na kozla – pri tem tipu je del strehe podaljšan. Ob teh obstaja še kozolec na psa, pri katerem je streha podaljšana po vsej dolžini.
Lukatov toplar s Trstenika izvira iz leta 1795, postavljen je brez enega samega žeblja in ima še pleten zatrep. Vir slike: Dežela kozolcev.
Kozolci skrivajo vrsto zgodb o življenju prednikov
Vsi kozolci, ki si jih lahko ogledate, so v ta muzej na prostem prepeljani izpred različnih domačij in vsak med njimi ima za sabo bogato in zanimivo zgodovino posamezne domačije. Iz njegovega videza, oblike in izdelave izveste veliko o življenju in navadah posamezne družine, saj so tudi znak socialne in gospodarske umeščenosti in usmerjenosti njegovih lastnikov.
Eden starejših je Lukatov toplar s Trstenika iz leta 1795, ki so mu pred okoli 50 leti obnovili slamnato streho. Kot se spominjajo domačini, so v njem sušili pšenico, ajdo, ječmen, deteljo in koruzo. Je prava posebnost, ker je postavljen brez enega samega žeblja. Velika redkost je tudi opleten zatrep.
Hribski toplar iz Prelesja je stal pri domačiji Šalehar, lastnik je bil večji kmet – gruntar. Ime hribski je dobil po domačiji, ker je stala na vrhu hriba.
Velik in lep Jurgličev toplar iz Prelesja je bil za družino njihov statusni simbol. Od leta 2003 je kulturni spomenik lokalnega pomena. Ima bogato pročelje, gank, tri pare oken in dvokapno streho na čop. Jurgliči so bili srednji kmetje in gostilničarji.
Mogočen Zatlerjev toplar kot vezan kozolec z repom je stal v vasi Rakovnik, na domačiji družine Bizjak. Lastnik je imel socialni status srednjega kmeta in obrtnika (komatarja). Ta toplar je pri ministrstvu za kulturo registriran kot nepremična kulturna dediščina. Letnica izdelave je 1878. Ponaša se z vrsto umetelnih detajlov: ima gank, streho iz opečnega zareznika, rep, tri pare oken, podporne ročice z dekorativno obdelavo in sredinski ornament v obliki monštrance.
Mogočen Zatlerjev toplar z Rakovnika pri Šentruperju je vpisan v register kot nepremična kulturna dediščina. Vir slike: Dežela kozolcev.
Ta naša stavbna etnološka dediščina naj obstane
Kozolci so bili včasih na kmetiji skozi vse leto središčna gospodarska stavba in brez njih si marsikje niso znali predstavljati kmetovanja. Potem pa so prišli stroji in kozolci so izgubili svojo prvotno vlogo in veljavo.
Danes se kozolci večinoma ne uporabljajo več za prvotni namen, so pa zgovorne ostaline ustvarjalnosti in sposobnosti naših prednikov ter naša bogata in čudovita etnološka dediščina, zato je dragoceno, da se ohranjajo.
Tisti, ki so obstali, ponekod pridobivajo novo namembnost, na primer kot prostor za shranjevanje poljedelskih strojev, ali pa za posedanje in kot zanimiv in prelep kotiček za druženje manjše ali večje skupine ljudi, saj kozolec sam po sebi ustvarja prav poseben ambient in vzdušje. Ker so tako enkratni in posebni in razpoznaven znak naše krajine, si je želeti, da bi še bolj zaživeli v novih uporabnostih in da bi obstali.
