Naprej na vsebino

»Kdor ne dela, naj ne je!«

Registrirana brezposelnost po zadnjih podatkih znaša 5,2 odstotka oziroma v mesecu septembru je bilo 83.766 brezposelnih, kar je 5 % manj kot avgusta letos, a vsekakor 20 odstotkov več kot v enakem obdobju lani (lani septembra je bilo registriranih 69.834 brezposelnih oseb).

V zadnjem času se izpostavlja, da je med brezposelnimi največ mladih, kar ravno ne drži. Mladih, torej do 29 leta, je na zavodu prijavljenih 19,3 odstotka, od tega je kar 13,3 odstotka iskalcev prve zaposlitve. Na drugi strani je 36,6 odstotka starejših (55 let in več) brezposelnih. Kar 44,1 odstotka pa je brezposelnih tistih, ki naj bi bili dovolj izobraženi, imeli že zadosti izkušenj in bi morali predstavljati najmočnejšo delovno silo.

Ti brezposelni so t. i. izgubljena generacija, ki je že dolgo let brezposelna in je ali premlada ali prestara, da bi ustrezala spodbudam zavoda za zaposlovanje. Hkrati pa so ti otroci baby boom generacije.

Zakaj imamo kar 5,2 odstotka brezposelnih, je malce bolj kompleksno vprašanje, dejavniki, ki vplivajo na to, so različni. Vsekakor je k tako visokemu dvigu pripomogel tudi covid. A na trenutke se zdi, da je politika zaposlovanja v Sloveniji napačna in da se ta problematika vedno rešuje le površinsko.

Preberite tudi:

Ni treba študirati, zavod vas napoti na »sanjsko« delovno mesto

Krajši delovni čas ni nujno slaba rešitev

Praznik dela, ko delo ni več vrednota

Velika težava so vsekakor neustrezna izobrazba in fakultete, ki so same sebi namen. Konec koncev imamo kar 17,1 odstotka brezposelnih, ki so visoko izobraženi. Da je šolski sistem slab, dokazuje tudi to, da imamo še vedno 30,8 odstotka brezposelnih, ki imajo končano zgolj osnovno šolo.

Na brezposelnost vplivajo tudi kraj bivanja, vrednote, status, ki ga ima posameznik, in pa višina plače. Namreč, kar 42 odstotkov brezposelnih je prejemnikov denarne socialne pomoči. Že nekaj časa je jasno, da se za minimalno plačo ne splača delati, saj je razlika med minimalno plačo in denarno socialno pomočjo le nekaj sto evrov, v primeru družin z otroki pa je denarna socialna pomoč višja kot plača, ki bi jo posameznik ali par prejel za redno delo.

Kar 42 odstotkov brezposelnih je tudi prejemnikov DSP.
Kar 42 odstotkov brezposelnih je tudi prejemnikov DSP.
Vir slike: Pixabay

Brezposelna oseba je …

Za brezposelno osebo se šteje vsak, ki ni v delovnem razmerju, ni samozaposlen in lastnik ali solastnik gospodarske družbe, katere dohodki presegajo znesek zajamčenega nadomestila plače, lahko je lastnik, zakupnik, najemnik ali drug uporabnik kmetijskega ali gozdnega zemljišča s katastrskim dohodkom do višine, ki je določena kot podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, oseba, ki ni upokojenec, študent, dijak, vajenec ali udeleženec izobraževanja.

Brezposelna oseba mora biti zmožna za delo, prijavljena pri zavodu za zaposlovanje, na razpolago za zaposlitev in aktivna iskalka zaposlitve. Če kateremu od teh kriterijev ne ustreza, ni všteta v register brezposelnih oseb.

Posledično lahko mirno rečemo, da je število oseb, ki niso zaposlene, bistveno višje.

Vrste brezposelnosti

Dodatno na samo številko registrirane brezposelnosti vpliva vrsta le-te. Namreč: v določenem obdobju je lahko nekdo dejansko brezposeln, a v sistemu ni tako zavedeno, ker v tistem trenutku opravlja neko delo, je v prehajanju ali se je celo sam izpisal iz registra.

Glede na vrsto brezposelnosti tako poznamo:

  • Sezonska brezposelnost: Podjetja zaradi nihanja v proizvodnji v določenih sezonah najemajo oziroma odpuščajo sezonske delavce.
  • Frikcijska brezposelnost: Kratkotrajno obdobje, posledica časovnega zamika med začetkom iskanja zaposlitve ter pridobitvijo le-te. Najpogosteje se pojavi med mladimi, ki iščejo prvo, ter med odpuščenimi delavci, ki iščejo novo zaposlitev.
  • Strukturna brezposelnost: Je posledica neusklajenosti med ponudbo kadrov na trgu delovne sile ter povpraševanjem po njih. Vzrok je hiter tehnološki razvoj, ki spremeni razmerje iskanih kadrov.
  • Dolgotrajna brezposelnost: Tiste osebe, ki so na zavodu prijavljene eno leto ali več.

Posledice brezposelnosti so zelo kompleksne

Kadar govorimo o brezposelnosti, je nujno, da ločimo dvoje. Ni vsak, ki je prijavljen na zavodu, brez dela, je zgolj brez službe. Ravno slednje te popelje s seznama registrirane brezposelnosti. Bistvena razlika je med nekom, ki sicer dela in je brez službe, ter nekom, ki je tako brez dela kot brez službe.

Tokrat bo beseda tekla o slednjih. Največja težava teh ni zgolj v tem, da nimajo denarja, sredstev za preživetje, ker ta nekako imajo, ampak srčika leži globlje. Brezposelnost poslabša kakovost življenja, brezposelni pa se pogosto manj družbeno ter kulturno udejstvujejo, pomembnejše postanejo osnovne človeške potrebe – hrana, obleka ter dom. Dostikrat imajo težave tudi z organiziranjem svojega dneva.

Žal je med brezposelnimi pogostejše deviantno vedenje – nasilje, samomori, kriminal, odvisnost … Brezposelnost pa predstavlja težavo tudi za državo. Tisti, ki bi morali polniti pokojninski steber, ga praznijo, ker jih mora država »kreditirati«.

Vsekakor brezposelnost vpliva na več področij človekovega življenja. Brezposelnost lahko privede do različnih psihosomatskih težav – motnje spanja, bolezni želodca in motnje koncentracije. Brezposelnost lahko pripomore k upadu samozavesti, kar posledično lahko pripelje do depresivnih stanj.

Delo lahko dobi vsak, službo pa ne. Dokler oseba ne loči tega, si išče le delo.
Delo lahko dobi vsak, službo pa ne. Dokler oseba ne loči tega, si išče le delo.
Vir slike: Financial times

Vsa našteta psihološka stanja, ki nastopijo ob izgubi službe, se pojavljajo v različnih obdobjih brezposelnosti. Skupno jim je, da premo sorazmerno naraščajo s trajanjem posameznikovega obdobja nezaposlenosti. Brezposelnost je povezana tudi s povečanim tveganjem za mentalno diagnozo. Brezposelnost mladih je obenem povezana tudi z uporabo drog in alkohola.

Oseba, ki je brezposelna, gre čez različne faze oziroma stadije:

  • Šok: Gre za negativno presenečenje nad izgubo službe in nad dejstvom, da ni zaposlen. Posamezniki se v tej fazi pogosto še ne zavedajo, kaj jih je doletelo in v kakšni situacijo so.
  • Zanikanje: V tej fazi oseba še ni zmožna predelati vseh dražljajev, ki so povezani z izgubo službe oz. neimetju te. Oseba ne more verjeti, da se mu je to zgodilo. Svojo jezo usmerja v vse in vsakogar, za kar in za kogar meni, da je bil(o) vzrok za izgubo službe ali ker je nima.
  • Depresija: Nastopi takrat, ko oseba dojame realne posledice izgube zaposlitve in dejstva, da nima službe. Gre za stanje, v katerem je prevladujoče čustvo brezposelne osebe žalost, ob tem pa oseba izgubi interes za dejavnosti, ki so jo prej veselile in osrečevale.
  • Faza optimizma (upanja): Oseba se sprijazni z dejstvom, da je brez zaposlitve in začne aktivno iskati službo. V tej fazi je posameznik poln optimizma glede svoje prihodnosti. Če v fazi optimizma ne pride do zaposlitve, se začne brezposelna oseba vdajati pesimizmu, saj ugotavlja, da ima velike težave pri iskanju dela.
  • Faza pesimizma: Do neopaznega prehoda med fazo optimizma in pesimizma pride, če je oseba brezposelna šest mesecev ali več. V tej fazi imajo celo najbolj samozavestni in osebnostno močni ljudje zmanjšano upanje glede njihove zaposlitvene prihodnosti. Posameznik dvomi o svojih sposobnostih in opaža pomanjkljivosti v svojem poklicnem znanju in ugotavlja negativen odnos delodajalcev do brezposelnih. Z upadanjem samozavesti se pojavijo finančne težave, težave v družini, oseba izgublja stik s socialnim okoljem.
  • Faza vdanosti v usodo: Nastopi takrat, ko brezposelnost traja že tako dolgo, da se oseba vda v usodo in popolnoma izgubi upanje za novo zaposlitev. Postane popolnoma apatična, z občutji brezupa. Oseba čedalje bolj pasivno sprejema svoj položaj in zaposlitve ne išče več aktivno.

Dostikrat pa se zgodi, da oseba ostane v fazi zanikanja ali depresije in krivdo za neukrepanje prevali na druge – državo, zavod, posameznike … Vse omenjene faze pri različnih posameznikih trajajo različno dolgo. Nekatere osebe določenih faz ne doživijo, kar je odvisno predvsem od stopnje posameznikove sposobnosti spoprijemanja s stresnimi življenjskimi dogodki.

Pri  brezposelnosti ti ne pomaga veliko izobrazba, delovne izkušnje in delovna doba, na koncu je vsak posameznik tisti, ki si omogoči službo.
Pri brezposelnosti ti ne pomaga veliko izobrazba, delovne izkušnje in delovna doba, na koncu je vsak posameznik tisti, ki si omogoči službo.
Vir slike: Euronews

Večina nas je odraščala z mislijo, da »brez dela ni jela«, a vsekakor prvi korak, ki vodi iz začaranega kroga brezposelnosti, je realno soočenje s situacijo. Ne glede na statistiko, ne glede na vašo izobrazbo, delovne izkušnje in delovno dobo ste na koncu vi tisti, ki se boste odločili.

Ni sramotno, če priznate, da ste brezposelni, ker se vam tako bolj splača. Vendar je ob tem treba sprejeti celotno odgovornost. Delo na črno prinese zgolj denar, ne pa notranje pomiritve. Vse ima svoje posledice, tudi dolgotrajna brezposelnost, prav tako laganje samemu sebi, da je tako dobro.

Kadar človek tehta med lažjo in težjo potjo, je vedno na dolgi rok boljše, da izbere težjo. Običajno se pokaže, da je bil le začetek težak, nadaljevanje pa je avtocesta.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Poklici

Podjetje – kaj je dobro vedeti pred ustanovitvijo?

Imeti podjetje je verjetno želja marsikaterega posameznika. Toda eno plat predstavlja, ko to gledamo v različnih filmih in si naredimo...

Prijava na e-novice