Naprej na vsebino

Noben človek ni otok – ne obstaja samo moj svet sam zase

»Noben človek ni otok, povsem sam zase. Vsak človek je kos celine, del kopne zemlje; če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, kakor da je bil rtič, prav tako, kakor da je bilo posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno. Ob smrti vsakega človeka je mene manj, ker sem včlenjen v človeštvo.« Tako pravi angleški pesnik John Donne.

Preberite tudi:

Smo najbolj razvajena generacija v zgodovini človeštva?

Ima življenje smisel samo, če se odvija po naših pričakovanjih?

»Ponudi svojo roko siromaku« (Sir 7,32)

Do kdaj smo še lahko sebični?

Vsi smo povezani, vse, kar naredim, vpliva na vse na Zemlji, če metulj zamahne s krili na enem koncu sveta, zaniha zrak do drugega konca sveta. Ne obstaja samo moj svet sam zase, vse, kar se dogaja zunaj njega, ta moj svet preobrača, melje, hrani, spodbuja ali ubija.

Zato ne morem in ne smem gledati samo do konca svojega nosu ali rok, ni pomembno samo, kaj se dogaja na mojih petih kvadratnih metrih. Ampak dokler me ne doseže učinek zanihanega zraka z druge strani in dokler ta učinek ne posega v moj obstoj, sem lahko sebična, se lahko borim za svojih pet minut. Potem se zgodba spremeni.

Skoraj vsaka generacija v zgodovini je doživela ne le zanihan zrak, ki jo je skušal vreči s tirnic, tako kot se dogaja nam danes s pojavom virusa, veliko generacij je doživelo prave cunamije, ki so jih preobračali, gnetli, pritiskali ob zid in trpinčili.
Skoraj vsaka generacija v zgodovini je doživela ne le zanihan zrak, ki jo je skušal vreči s tirnic, tako kot se dogaja nam danes s pojavom virusa, veliko generacij je doživelo prave cunamije, ki so jih preobračali, gnetli, pritiskali ob zid in trpinčili.
Vir slike: Ecologise

Pritiski in cunamiji oblikujejo človeštvo že vso zgodovino

Skoraj vsaka generacija v zgodovini je doživela ne le zanihan zrak, ki jo je skušal vreči s tirnic, tako kot se dogaja nam danes s pojavom virusa, veliko generacij je doživelo prave cunamije, ki so jih preobračali, gnetli, pritiskali ob zid in trpinčili.

Ni še daleč nazaj trpljenje Auschwitza, Mauthausna in tudi danes marsikje tli groza, ki je v svojih toplih domovih ne čutimo – neposredno. Vsak tak pritisk od zunaj povzroči spremembo, poseže v samo bit vsakega posebej, in tudi če popusti – oblika ni nikoli več enaka. Nikoli.

Skoraj vsaka generacija v zgodovini je doživela pritisk, rez, razobličenje. In to jo je spremenilo. Za vedno. Tako se je pisala zgodovina, tako se je oblikovalo človeštvo. In se še. Če to želimo ali ne.

Samo vzroki in načini pritiskov so drugačni, učinki pa so še vedno enaki – sprememba oblike, ki zahteva rast, ki zahteva prilagoditev in dodajanje novih in novih dodanih vsebin, novih kvalitet in novih vzgibov, da presežemo ogrožajoče razobličenje.

To se je dogajalo vso zgodovino, vsako uničenje, sesedanje, razkrajanje se je moralo predelati z višjimi vrednotami, dodatnimi žrtvovanji, da smo dosegli katarzo in ravnovesje. Da smo vzdrževali sistem kolektivne zavesti. In danes?

Nas lahko podre že en sam piš vetra?

Prišel je virus. Ki je nevaren, ampak ob pravem delovanju vsakega posebej in družbe obvladljiv. Daleč smo od Auschwitza ali Sirije. Vse imamo. Še vedno. Vse, kar moramo storiti, je nositi maske in se vzdržati nekaterih nenujnih zadev. Nismo lačni. Ne grozi nam propad – vendar se tako počutimo. In to zaskrbljuje.

Ne toliko virus kot odkloni, razobličenje, ki ga njegov pritisk povzroča. Ta pritisk je tako močan, da povzroča takšne odklone kot najhujši pritiski v zgodovini. Tu ne gre za vprašanje, ali so maske upravičene ali ne, ali je virus vreden toliko pozornosti, kot mu je namenjamo, gre za odziv, za vzdržljivost oblike, za ravnovesje kolektivne zavesti kot odgovor na pritisk od zunaj. To je močnejše od vsake bolezni, od vsakega pritiska, zgodovinskega reza. Odklon te nagne – to kompenziraš, se prerineš skozi temne tunele in greš naprej.

Tu ne gre za vprašanje, ali so maske upravičene ali ne, ali je virus vreden toliko pozornosti, kot mu je namenjamo, gre za odziv, za vzdržljivost oblike, za ravnovesje kolektivne zavesti kot odgovor na pritisk od zunaj.
Tu ne gre za vprašanje, ali so maske upravičene ali ne, ali je virus vreden toliko pozornosti, kot mu je namenjamo, gre za odziv, za vzdržljivost oblike, za ravnovesje kolektivne zavesti kot odgovor na pritisk od zunaj.
Vir slike: The New York Times

Na planetu nismo sami

V čem je sploh problem, boste vprašali. V tem, da se ne zavedamo, da nismo sami na tem planetu, da ne obstajajo samo naše potrebe in želje, da je treba včasih, samo včasih kaj narediti tudi za druge. V tem, da ne moremo zdržati 14 dni z masko, ne moremo počakati, da drugi nakupijo pred mano, čeprav se zaradi tega moje življenje nič bistveno ne spremeni, ne morem se nečemu odpovedati, četudi vem, da bo potem vsem nam bolje.

Tudi če ne morejo 100 % dokazati, da je vse to koristno, ne želimo vsaj poskusiti prispevati v skupno dobro. Ne gre samo za to, da ne verjamemo v ukrepe, gre predvsem za to, da se ne želimo odpovedati ničemur. In verjamem v upor in prav je, da se dvomi in želi doseči pravico in izvedeti resnico. Ampak ta današnji upor ne gre v to smer, gre samo v smer ohranjanja lastnega statusa quo.

Vsak od nas je člen v verigi

Kriza je. Pa ne le koronakriza. Kriza človečnosti. Čisto osnovne. Tako kot gre izpoved tistega Juda iz začetka druge svetovne vojne, ki je varoval ob zgodovinskem viharju svoj majhen svet. Po vojni je dejal: nisem hotel videti, ko so nacisti prišli po soseda v bližnji hiši, obrnil sem se vstran, ko so vozili moje prijatelje in pobrali vse znance v ulici – dokler nekega dne niso prišli po mene.     

Kot pravi John Donne: »Ob smrti vsakega človeka je mene manj, ker sem včlenjen v človeštvo. Zato ne hodi spraševat, komu zvoni, zvoni tebi.«

Subscribe
Notify of
guest
1 Komentar
Inline Feedbacks
View all comments
enLahka
12 days ago

Človeška svetovna nataliteta presega mortaliteto. Sleherno sekundo se človeška populacija na plenetu Zemlja poveča. Če John Donne-ovo izjavo razumsko-logično pretehtamo, potem je Johna vsako sekundo več, ker je pač učlenjen v človeško populacijo. Dejstvo pa ostaja, da je narvnih “resursov”, to je površin rodovitne prsti vsako sekundo manj. Prav tako “pitne” vode… Navkljub “idiotski” veri v stroko, ki nas bojda odreši pomanjkanje in apokalipse, nam na koncu vselej ostane Vel izbira: vojska ali virus v funkciji zmanjšanja populacije, ki se brezkontolirano razmnožuje. Sleherno bitje-stvar ima svojo pravo mero. Planet zemla je omejen z resursi, zato je kakršnakoli brezmejna rast –… Read more »

Prijava na e-novice