Prostovoljstvo je žlahtna srčika družbe in posameznika

Prostovoljstvo se je oblikovalo v sodobnih družbah kot odgovor in korektiv za čedalje večje razslojevanje in odtujevanje ter rahljanje vezi med ljudmi. Na zunaj je prostovoljstvo morda videti le kot enosmerna pomoč socialno in družbeno privilegiranih tistim na družbenem obrobju. Vendar če pogledamo globlje, to ni vsa resnica, če bi bila, bi verjetno prostovoljstvo že zamrlo.
Preberite tudi:
Prostovoljstvo je v Sloveniji še zelo živo
Nihče ni preveč zaseden ali pomemben, da bi bil prostovoljec
Prostovoljstvo ni neplačano delo
Prostovoljstvo ne deluje samo na materialni ravni, ko nekomu nekaj plačaš, mu s tem povrneš stroške in vloženo delo, ti pa dobiš izdelek ali storitev. Na zunaj je nekaj podobnosti, v bistvu pa poteka proces izmenjave pri prostovoljstvu veliko globlje in zajema vse človeške potenciale. In prav tu je ta razlika, ki pa je v modernem svetu velikokrat ne sprevidimo.
V osnovi, če se tega zavedamo ali ne, potrebujemo globok, pristen stik z drugimi, ko se drugih dotaknemo na vseh plasteh in se jim tudi mi lahko odpremo. V današnji družbi smo pozabili na velik pomen čustvovanja, saj so čustva tista, ki nam omogočajo kvalitetno in polno življenje, ki nam omogočajo izpolnitev in osmislitev življenja – samo volja je premalo, z njo veliko dosežemo, a potrebuje zagon čustev, da lahko delujemo. In čudež prostovoljstva je prav v tem – v nas zbudi čustva, ki nam jih vsakdan, zatrpan z obilico takšnih in drugačnih opravkov, ne dopusti izživeti, a so v nas in so tako temeljno človeška, da brez njih nismo popolni.

Vir slike: Pixabay
Kar daš drugemu, daš tudi sebi
Ta čustva so občutek povezanosti in sočutja, zato prostovoljstvo združuje in osmišlja. Ko daš drugemu nekaj na tej podlagi in iz tega vzgiba, daš to vedno tudi sebi. Ko nahraniš sestradanega psa in vidiš iskro veselja in hvaležnosti v njegovih očeh, si tudi ti vesel in hvaležen. Ko prezeblega ptička odneseš na varno in opazuješ, kako mu telo podrhtava in oživlja, se tudi sam počutiš živega. In ko lahko daš en evro za to, da neki otrok dobi prepotrebno zdravljenje, se ti zdi, da si si zapolnil dan. Veliko bolj, kot če bi si za tisti evro kaj kupil.
Čeprav se v sodobni družbi pod vplivom marketinga in potrošništva skušajo ti občutki prenesti na povsem drugo raven – ki prinese osebno opustošenje. Tržniki se te osnovne psihologije človeka, ki zaživi tudi v prostovoljstvu, te najgloblje izmenjave na ravni empatije, odlično zavedajo in namerno zavajajo ljudi z obljubami po istem učinku, kot ga daje globok, pristen odnos in duhovna izmenjava. Obljubljajo, da če si boš priskrbel to in to in boš za to dal toliko in toliko, ker to v osnovi potrebuješ, boš v zameno za to doživel takšne občutke, kot si jih vsak od nas želi, jih potrebuje in nas v biti izpolnjujejo. Skratka, obljubljajo nekaj, česar na tak način ni mogoče doseči, ljudje pa to skušajo dobiti na vsak način in si zapolniti življenje in končno občutiti to povezanost z vsem in naklonjenost in srečo in osmišljenost. In kupujejo. In kupujejo. In so vedno bolj prazni, jezni in naveličani, ker niso dobili tega, kar so pričakovali.
Bolj kot smo odtujeni, bolj potrebujemo prostovoljstvo
Zato bolj ko smo kot družba razslojeni in odtujeni, bolj potrebujemo prostovoljstvo. Z njim vzdržujemo ravnovesje in zdravje na vseh ravneh. Kako zdravilno je lahko že samo eno drobno dejanje iz sočutja in naklonjenosti, je opisal ameriški psihiater, ki se je poglabljal v nagibe mladih, ki so hodili po robu samomorilnosti. V veliki stiski ga je nekega večera poklical mlad fant, odločen, da si vzame življenje. Ker psihiater ni mogel tako hitro priti do njega, je uporabil to rešilno bilko. Fanta je prosil, naj mu pred tem dejanjem naredi majhno uslugo. Vprašal ga je, če v njegovi stolpnici morda živi kdo, ki je potreben pomoči, star in reven, in naj mu odnese hrano, ki jo ima doma, ker je on itak ne bo več potreboval. Fant je končno na to pristal, ker je videval starko v spodnjem nadstropju, ki je živela na robu revščine. Pograbil je sadje z mize in nekaj hrane iz hladilnika ter vse skupaj obesil na kljuko na njenih vhodnih vratih in hotel oditi. Starka je odprla vrata, presenečena, hvaležna in vesela – in to je spremenilo vse.
Vse v vesolju se mora uravnotežiti
Tudi na širši ravni med bogatimi in revnejšimi državami ves čas potekajo prostovoljske akcije, da z njimi privilegirani vsaj na nek način skušajo povrniti tistim, ki so na robu preživetja – ker ti velikokrat plačujejo ceno za to, da se v bogatih državah kopičita razkošje in bogastvo. In neskončno bogati posamezniki namenjajo vrtoglave vsote za prostovoljske projekte in akcije, ker to potrebujejo tudi sami, da se prizemljijo in ostanejo del socialne družbe. Ker se mora vse v vesolju uravnotežiti.
Tako kot se to dogaja povsod, pa se tudi v pore prostovoljstva v tem pridobitno naravnanem svetu pritihotapi kdaj kak odklon, ko se skuša pod njegovo krinko kdo okoristiti – to ni vredno podpore nikogar, ampak to nas sme odvrniti le od teh dobičkarjev, in ne od poslanstva prostovoljstva.

Vir slike: Pixabay
Skupaj oblikujemo kakovostno družbo vrednih ljudi
Ko prerastemo ozko omejenost na svoj svet in se ne ukvarjamo več samo sami s sabo, zapustimo zamere in vse druge omejujoče občutke, se zavemo moči povezovalnosti, sočutja do vsega okoli sebe, se lahko počutimo polne in človeške. Zato se ne odrecimo velikim darom, ki jih prinaša prostovoljstvo tako prostovoljcu kot tistemu na drugi strani, da skupaj oblikujemo kakovostno družbo vrednih ljudi. Slovenci smo znali že velikokrat podpreti pomembne projekte. Za vključevanje v prostovoljstvo je veliko priložnosti in nenehno vznikajo nove možnosti, lahko pa uberemo čisto svojo pot in naredimo nekaj na lastno pobudo. Karkoli bomo storili, nas bo izpolnilo – ali bomo na primer pomagali otrokom v programu Botrstvo, Anina zvezdica ali starejšim v programu Vida ali zapuščenim živalim ali sosedu … Samo spomniti se moramo na to – in zakaj ne prav danes, ko ves svet praznuje dan prostovoljstva.