Vaš otrok želi postati vegetarijanec – kako odreagirati (in kako ne)

Mnogo vegetarijancev se za to obliko prehranjevanja odloči že pred polnoletnostjo. Starši se znajdejo pred velikim izzivom: kako sprejeti otrokovo odločitev in do kake mere se vanjo vključevati?

Vaš otrok je izrazil željo, da bi postal vegetarijanec ali vegan. Te izbire mnoge družine, ki že vse življenje uživajo meso in druge živalske izdelke, po navadi ne pozdravijo s pretiranim navdušenjem, nekatere celo ostro nasprotujejo otrokovi odločitvi.

Preberite tudi:

Svetovni dan vegetarijanstva: vegetarijanstvo za živali, okolje in ljudi

Veganstvo in vegetarijanstvo: pregrešno drago ali poceni?

Iz domače kuhinje: Sezona žara – kaj pa vegetarijanci in vegani?

Odzivi so najrazličnejši, vsekakor pa je staršu v največjem interesu, da deluje v dobro svojega otroka. Kaj je torej res najbolje za otroka, ki želi postati vegetarijanec, do katere mere se vključevati v njegovo prehranjevanje, kako mu pomagati in česa ni dobro početi?

1. Pogovor je ključ.

Predno vzpostavite kakršen koli odnos do otrokove želje, se z njim pogovorite o razlogih za njegovo odločitev. Pomembno je zastaviti vprašanja o tem, kako si predstavlja svoj nov način prehranjevanja, kaj pričakuje od sebe, in predvsem, ali se je voljan učiti o prehrani.

Drugo pomembno vprašanje je, o povodu za njegovo odločitev. Ta po navadi ne predstavlja nič spornega, a v redkih primerih je lahko vprašljiv (npr. če je otrok pod pretiranim vplivom sošolcev, sam pa v resnici nima te želje, če je odpor do mesa povzročila pretresljiva izkušnja, ali če ima otrok motnje hranjenja).

V takih primerih – ali v primeru večjih zdravstvenih težav pri otroku ter možnosti poslabšanja zaradi vegetarijanstva – je morda res bolje, če otrokovi odločitvi posvetite nekoliko več pozornosti, ali ga po potrebi celo odvrnite od nje. V vseh drugih primerih je za otroka z željo po vegetarijanstvu veliko bolje, da ga pri odločitvi spodbujate, saj vendarle gre za njegovo osebno odločitev. Se skupaj z njim poučite o vegetarijanski prehrani – ali vsaj odobravate njegovo izbiro in ga pri njej ne zatrete.

2. Učenje, učenje, učenje.

Tako vi kakor vaš otrok se morate zavedati, da vegetarijanstvo oz. veganstvo ni zahtevno zaradi odrekanja, temveč prej zaradi tega, ker od vas in od otroka zahteva veliko učenja. Učenja kuhanja novih jedi, učenja o pomembnih hranilnih snoveh za telo, o količini poglavitnih snovi v določenih živilih, o etiki, o človeškem telesu, o spoštovanju mnenja drugih itd.

To učenje je lahko nekaj zabavnega in koristnega tako za družino kakor za otroka, ki želi spremeniti svojo prehrano. Če otrok ob sprejetju vegetarijanstva ne kaže vsaj delnega interesa za učenje o svojih navadah, ga vzpodbujajte in mu pomagajte, saj je zelo pomembno, da tako vi kakor vaš otrok razumete, kaj počne.

Vse potrebne informacije so dandanes enostavno dostopne (na spletu, v knjigah, pri drugih vegetarijancih), potrebno je le pokazati voljo do učenja. Otroka opozorite, da je njegova dolžnost, da sodeluje pri učenju o vegetarijanstvu, da skrbi zase in za svoje zdravje, in da ne more pričakovati, da se boste samo vi trudili za njegove prehranjevalne navade.

3. Vegetarijanstvo postaja zmerom lažje.

Ko se vegetarijanec in njegova družina enkrat priuči kuhanja vegetarijanskih jedi in si približno zapomni vse najpomembnejše informacije o hranilnih snoveh, potrebnih za človeško telo, vegetarijanstvo postane lažje, učenja in dela je mnogo manj, preostane vam le še, da pridobljeno znanje in veščine iz dneva v dan uporabljate.

Spoznali boste tudi, da ni nič hudega, če otrok čisto vsak dan ne zaužije na miligram točno dovolj beljakovin (a seveda se to ne sme dogajati vsak dan), in ugotovili, da pogosto tudi mesojedci včasih ne uživate dovolj pomembnih hranilnih snovi. Tudi odrekanje ne bo več »odrekanje«, temveč bo postalo navada, nekaj samoumevnega. Otrok preprosto ne bo jedel mesa na tak način, kakor mnogi preprosto ne jedo npr. zelja ali čebule.

4. Nastopili bodo konflikti in težave – in to je čisto normalno.

Pripravite se na občasen prepirček. Vegetarijanstvo je dandanes še vedno tema, ki obrodi mnogo prepirov in o kateri imamo močna in različna stališča, zato ne pričakujte, da ne bo prišlo do nobenega nesporazuma. To je nekaj čisto običajnega.

Če opazite, da se o tej tematiki ne morete pogovarjati mirno, je najbolje, da sklenete mirovni pakt, se pravi, da se z otrokom dogovorite, da ne komentira prehranjevanja drugih, sami pa ne komentirate vegetarijanskega prehranjevanja. Med seboj se opominjajte, da so mnenja različna in da vsak pri sebi odloča o svojem načinu prehranjevanja.

5. Sprememba je lahko tudi postopna.

Družine si pogosto olajšajo prehod iz vsejedstva v vegetarijanstvo s postopno spremembo. Z otrokom lahko sklenete kompromis, da za teden (ali mesec) preneha z uživanjem določene vrste mesa, v zameno pa se (na primer) nauči pripraviti nadomestni obrok.

Tako bo otrok zelo hitro ugotovil, ali mu vegetarijanstvo ustreza ali ne. Če si otrok čez nekaj časa premisli glede vegetarijanstva, se nanj ne jezite, saj to ne pomeni, da si »izmišljuje«, temveč da je preprosto ugotovil, da mu tak način življenja v tem trenutku ne ustreza.

6. Nikoli ne silite otroka, naj je meso.

Kar vsejedi starši pogosto ne razumejo, je, da je siljenje otroka z mesom zanj ne le neprijetno, temveč pogosto tudi travmatično. Otroku, ki je zaradi nedavno ogledanega dokumentarca o klavnicah pod močnim čustvenim vtisom, s siljenjem, naj poje ves zrezek, ne napravite usluge, temveč ga spravljate v veliko stisko.

Siljenje z mesom lahko rani otrokov odnos do hrane, njegov odnos do vas, vodi v fizično slabost ter čustvene težave, torej s siljenjem gotovo ne boste pomagali otroku in njegovemu zdravju. Vse se da rešiti skozi pogovor.

Vseskozi je torej najpomembneje, da ste strpni in poslušni ter najbolj osredotočeni na otrokovo srečo in zdravje.