»Hočem postati predsednik vlade, imam 46 glasov!«
Od 24. aprila, ko je poslanec LMŠ Brane Golubović, prvič napovedal konstruktivno nezaupnico vladi, se v zvezi z nenehnimi napovedmi padca vlade, ustvarja nerazumljiva psihoza, ki že meji na nevrozo. Še posebej od ustanovitve t.i. Koalicije ustavnega loka, 7. oktobra, se zdi, kot da je v Sloveniji edina relevantna tema, napoved o skorajšnjem padcu vlade.
Preberite tudi:
Rušenje aktualne vlade je podobno groteski
Kljub temu, da sodi Slovenija po razsežnostih epidemije covida-19 v sam svetovni vrh, je zaradi ustvarjanja vtisa, da je vlada tik pred razpadom, epidemija postala drugorazredna tema. Pri ustvarjanju psihoze v zvezi s padcem vlade prednjačijo veliki mediji, med katerimi sta RTV Slovenija in POP TV.
Vir slike: Splet
Politično dogajanje v Sloveniji tako spominja na grotesko Slavka Gruma »Dogodek v mestu Gogi«. Nevrotični prebivalci mesta Goge so namreč neprestano živeli v pričakovanju, da se bo nekaj zgodilo. Pričakovanje so zapolnjevali z različnimi izmišljenimi zgodbami. Kljub napetosti od pričakovanja, da se bo vsak trenutek nekaj zgodilo, se na koncu ne zgodi nič.
Idejo za dramo je avtor dobil, ko je delal v umobolnici, zato se osebe tudi temu primerno obnašajo. Glede nato, da politično dogajanje v Sloveniji marsikoga spomni na omenjeno Grumovo literarno delo, se zdi, da je politična scena dosegla dno, zato lahko samo ugibamo, če in kdaj se nam bo uspelo od dna tudi odlepiti.
Rušenje Peterletove vlade ne moremo primerjati z današnjim časom
V Sloveniji smo že doživeli nekaj poizkusov konstruktivne nezaupnice vladi. Najbolj odmeven je poizkus iz leta 1992, ko je bila v tretjem poizkusu zrušena vlada Lojzeta Peterleta. Vendar se proces, ki je pripeljal do konstruktivne nezaupnice Peterletovi vladi, z današnjimi poizkusi opozicije, sploh ne more primerjati.
Nezaupnica Peterletu izvira iz razpada Demosa, 30. decembra 1991, v Dolskem. Del članov Demosa se je začel s tedanjo koalicijo razhajati, kar je 12. februarja 1992 rodilo vložitev konstruktivne nezaupnice vladi. Vlada je padla šele s tretjim kandidatom za mandatarja, Janezom Drnovškom, kar se je zgodilo 14. maja 1992.
Drnovšek je tako nastopil mandat po petih mesecih od razpada Demosa, s tem, da je bila prva nezaupnica vložena omenjenega 12. februarja, kar je dober mesec po razpadu Demosa. Poleg tega so bili to mirni časi, saj so se osamosvojitveni procesi že končali, zato je bil to »normalen« čas za iskanje političnih rešitev.
Že več mesecev poslušamo, da je vlada tik pred padcem
Današnji čas je popolnoma drugačen od leta 1992, saj se spopadamo z epidemijo, ki je svet ni videl od konca prve svetovne vojne, ko je nastopila španska gripa. Kljub temu bi morda, še do neke mere, iskanje nove politične večine lahko razumeli, če bi politična skupina, ki želi zrušiti vlado imela vsaj približno zagotovljeno podporo v državnem zboru.
Prav tako bi bilo rušenje vlade razumljivo, če bi imela opozicija izdelano alternativo za boj proti epidemiji covida-19. Iz vseh njenih nastopov alternative ni moč razbrati, ampak je edini program, ki ga ponujajo, rušenje Janeza Janše. Ravno ta edini program jih je združil tudi po volitvah, vendar se je tedanja koalicija temu primerno kmalu razšla, saj drugega skupnega cilja, preprosto ni imela.
Z ust opozicije, ki ji služijo tudi največje medijske hiše, poslušamo, kako smo tik pred vložitvijo nezaupnice. Kandidat za mandatarja Jože P. Damijan, je že javno zatrjeval, da ima zagotovljenih 46 glasov. Kmalu se je izkazalo, da to ni res, vendar mediji temu niso polagali veliko pozornosti.
V podobnem položaju je Karl Erjavec, ki je napovedoval, da bo 46 glasov zagotovo zbral do konca leta in, da je pri tem na dobri poti. Edino, kar ni povedal, do konca katerega leta bo dobil 46 glasov. Pri vsem tem je najbolj žalostno, da smo državljani dobesedno bombardirani s takšnimi novicami.
Problem kvalitete programa, ki se financira s prispevki državljanov
Pri vsem dogajanju okrog zganjanja psihoze o padcu vlade in vzpostavitvi nove je najbolj žalostno, da nas s takšnimi praznimi novicami zasipajo mediji, ki so med najbolj vplivnimi v Sloveniji. Pri tem želim še posebej izpostaviti RTV Slovenija, katera prejme iz žepov državljanov letno 100 milijonov evrov.
V zvezi s poročanjem RTV Slovenija o dogodkih, ki se naj bi zgodili zelo kmalu, vendar se na koncu nič ne zgodi, mislim, da državljani tega nismo dolžni poslušati. Marsikdo bo rekel, da lahko tisti, ki tega ne želi spremljati, preklopi na kakšen drugi program ali preprosto ugasne televizijo.
Navijaška drža novinarjev informativnega programa
S to trditvijo bi se strinjal, če ne bi kot državljan moral plačevati za 12,75 evrov mesečnega prispevka za RTV Slovenija. Glede na plačani znesek imamo državljani pravico, da dobimo v zameno temu primeren televizijski program. Res je, da so mnoge oddaje na RTV Slovenija kvalitetne, zagotovo pa tega ne moremo trditi za informativni program.
Glede na to, da gre pri informativnem programu za očitno navijaško postavljanje novinarjev na eno politično stran, ne moremo govoriti, da gre za delovanje, ki je v interesu vseh tistih, ki plačujemo RTV prispevek. Posebej velja to za čas epidemije, ko se soočamo z resnim epidemiološkim stanjem.
Je preštevanje do 46 bolj pomembno kot življenja obolelih za covidom-19
Medtem ko se ljudje v bolnišnicah borijo za vsak vdih in celo umirajo, je glavna naloga informativnega programa, da skupaj z opozicijo diskreditirajo določene politične osebe in praktično že od samega nastopa aktualne vlade, preštevajo do 46, pa nikakor ne morejo priti do te številke.
Tega komentarja se sploh ne bi lotil, če bi šlo za medijsko hišo, ki je v zasebni lasti, financirana od tistih, ki to želijo. Zato predlagam, da RTV Slovenija svoj program zaklene pod geslo in naj proti plačilu za višino katerega meni, da je vreden program, nudi ogled tistim, ki ga želijo prostovoljno plačevati.
V tem primeru zagotovo ne bom izrekel niti ene besedo kritike na njen račun. Glede na to, da vsak mesec plačujem 12,75 evra za program od katerega pričakujem ceni primerno protiuslugo, mislim, da imam pravico izrekati tudi kritiko, posebej še, če gre za anomalije podobne iz mesta Goge, ki smo ga omenjali na začetku.
Vir slike: SB Celje
Glasno, a vendar jalovo rušenje aktualne vlade.
Glede na to, da so poizkusi rušenja vlade medijsko razvpiti, obenem pa jalovi, vse kaže, da ima pravzaprav vsak, ki ima pet minut časa, možnost postati kandidat za predsednika vlade, ne glede na (ne)realnost njegovih možnosti. Edini pogoj je, da je kandidat levo politično usmerjen in dobro zapisan v očeh RTV Slovenija.
Ob aktualnih neuspelih poizkusih rušenja vlade, lahko praktično vsak državljan začne trditi, da je kandidat za predsednika vlade in, da ima 46 glasov. Tako ne bo nevrotično groteskno obnašanje samo stvar dramske uprizoritve »Dogodka v mestu Gogi«, ampak realnost slovenskega političnega in medijskega odra.
