Kakšna je vloga Cerkve v razklani slovenski družbi?

Drugo tisočletje je bilo za krščanstvo temno stoletje. Bilo je zaznamovano z dvema velikima razkoloma znotraj ene krščanske Cerkve. V zadnjih desetletjih se mnogi prizadevajo, da bi bila Cerkev zopet enotna in bi s tem uresničila to, kar je pri zadnji večerji naročil Jezus Kristus apostolom: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21).
Preberite tudi:
Razdrobljenost krščanstva – prekletstvo ali priložnost
Razklanost znotraj Cerkve ne prinaša pozitivnih sadov
V ta namen med 18. in 25. januarjem znotraj različnih krščanskih cerkva poteka molitvena osmina za edinost kristjanov. Prizadevanje, da bi bile različne krščanske cerkve zopet združene poteka že več kot sto let. Takšno aktivnost lahko označimo vsekakor za pozitivno, saj je v nasprotnem primeru oznanjati evangelij neproduktivno, predvsem pa neverodostojno.

Vir slike: Pixabay
Dva velika razkola znotraj Cerkve
Prvi veliki cerkveni razkol sega v leto 1054, ko je prišlo do ločitve med zahodno (katoliško) in vzhodno (pravoslavno) Cerkvijo. Ločitev je bila prej kot verske, politične narave, saj je prihajalo vse bolj do nasprotij med zahodnim (latinskim) in (vzhodnim) bizantinskim delom rimskega cesarstva.
Drugi veliki razkol je povzročil Martin Luther, ki je leta 1517 poslal svojemu škofu Albertu Brandenburškemu znamenitih 95 tez, v katerih je izražal pomisleke zoper takratni nauk o odpustkih in predlagal reformo Cerkve. Teze je pokazal tudi nekaterim svojim prijateljem, med katerimi jih je nekdo dal tiskati, zato so bile kmalu znane po vsej Nemčiji.
Luthrov namen ni bil razkol, ampak samo pogovor o delovanju Cerkve med njim in njegovim škofom. Ker je bil v tistem času že razvit tisk, so Luthrove teze kmalu prišle v javnost. Luther se je njihovega vpliva prestrašil, zato je pisal tudi papežu. Zaradi nepopustljivosti obeh strani, tako rimske, kot Luthrove, je kmalu sledil razkol. Cerkev, ki se je ločila od katoliške se imenuje reformirana Cerkev.
Cerkev se od drugega vatikanskega koncila osvobaja političnega delovanja
Razkoli znotraj prvotno ene Kristusove Cerkve, so vsekakor vplivali na razkole znotraj človeške družbe. Cerkev je, predvsem od leta 313., ko je dobila popolno svobodo, pridobila tudi politični vpliv. Ob tem pa je njeno prvotno poslanstvo, oznanjevanje Božje ljubezni in graditev občestva bratov in sester v Kristusovem telesu stopila nekoliko v ozadje.
Cerkev je predvsem od drugega vatikanskega koncila dalje (1962 – 1965) odstopila od neposrednega političnega delovanja, kar jo zopet umestilo na mesto njenega prvotnega poslanstva. Poslanstvo Cerkve je namreč v združevanju različnih pogledov na svet in ne v postavljanju za določeno politično skupino.
V zahodnih demokracijah, kjer imajo že dolgotrajno izkušnjo demokracije, se Cerkev ne identificira z določeno politično opcijo, ampak deluje evangeljsko, kjer je na prvem mestu človekovo odrešenje, v občestvu bratov in sester v Jezusu Kristusu, ne glede na to, v katero politično ali drugo človeško skupino se ta uvršča.
Slovenska družba je vse bolj razklana
V zvezi s tem, moramo reči, da ima slovenska Cerkev »porodne težave«. Kdor vsaj malo opazuje slovensko družbo, lahko ugotovi, da je ta vse bolj razklana. Pogovorno smo razdeljeni na leve in desne. V razklanosti za katero se zdi, da je vsak dan hujša, se lahko upravičeno vprašamo, kje je na tem polju lahko vidimo vlogo Cerkve?
Ne glede na zgoraj omenjene zgodovinske razkole znotraj Cerkve, je njeno poslanstvo še vedno v tem, da gradi bratstvo in sestrstvo med vsemi ljudmi. Med bogoslužjem namreč lahko večkrat slišimo, da nas voditelj bogoslužja nagovarja z »bratje in sestre«.
Kdor obiskuje bogoslužje, je še posebej odgovoren za povezovanje
Pri tem ne gre zgolj za znotraj obredno nagovarjanje, ki ne bi imelo zveze z zunanjim življenjem, ampak ravno nasprotno. Kdor je brat in sestra pri bogoslužju, je brat in sestra tudi v vsakdanjem življenju. Če po podatkih, ki jih ima Slovenska škofovska konferenca, obiskuje nedeljsko bogoslužje nekaj manj kot 200.000 vernikov, potem to vsekakor ni zanemarljiva številka.
Ta številka predstavlja približno 10 odstotkov slovenskega prebivalstva, kar pomeni, da gre za del slovenskega prebivalstva, ki je še posebej odgovoren za povezovanje med različnimi političnimi in svetovnimi nazori. Ker gre pri kristjanih za povezanost, ki presega vse človeške omejenosti, se lahko samo sprašujemo, kaj je narobe, da zadeva ne deluje tako kot bi morala?

Vir slike: New Boston Church od Christ
Je slovenska Cerkev ujeta v »situacijo ugodja«?
Kdor vsaj nekoliko spremlja politično dogajanje v Slovenji lahko opazi, da je Cerkev nekoliko bližja desni politični opciji kot pa levi. Dejstvo, da so desni politiki nekoliko bolj naklonjeni Cerkvi, še namreč ne opraviči tega, da je lahko s tem tudi Cerkev vzajemno bližja tem politikom in ljudem, ki podobno razmišljajo.
Gre za t. i. situacijo ugodja, ki sicer Cerkvi prinaša določene prednosti, vendar jo ta hkrati oddaljuje od njenega povezovalnega poslanstva. Svetovni dnevi ali tedni edinosti med kristjani, ne pomenijo samo prizadevanje za enotno delovanje znotraj posameznih Cerkva, ampak gre za prizadevanje, da bi bili ljudje različnih mišljenj povezani kot bratje in sestre, ki se med seboj ljubijo.
Odrešenje je namenjeno za vse ljudi
V primeru, da se Cerkev postavlja na eno politično stran, lahko tvega izključitev iz Božjega odrešenja dela ljudi, ki razmišljajo drugače. Jezus Kristus je namreč prinesel odrešenje za vse ljudi in ne samo za tiste, ki so naklonjeni izključno njemu ter krščanstvu in Cerkvi.
Razmišljati drugače namreč ne pomeni, da sem s tem proti komerkoli, ampak gre samo za to, da razmišljam s svojo glavo, da imam lastno prepričanje. To pa hkrati vključuje sposobnost sprejemanja drugega, ki ima svoje prepričanje in misli drugačno kot jaz. Kljub temu sva lahko z različnimi prepričanji vseeno brata ali sestri, ker naju ne določa prepričanje, ampak to, da sva sposobna ljubiti.
V slovenski Cerkvi je več prepričevanja kot pričevanja
Besedi pričevanje in prepričevanje sta si na videz podobni. Kljub temu gre v vsebini za veliko razliko. Ko smo omenili »porodne« težave slovenske Cerkve jih lahko iščemo ravno v omenjenih besedah. Slovenska cerkev, bolj kot pričevanje izvaja prepričevanje. Versko izročilo predvsem poučuje, namesto, da bi ga razodevala.
Npr. veselemu človeku ni potrebno nekoga prepričevati, da je vesel, ampak se to že vidi od daleč. Tako kristjanu tudi ni potrebno nekoga prepričevati, da v središču njegovega srca prebiva Bog in njegova ljubezen, saj se to vidi že na daleč. Prvi kristjani so bili namreč prepoznavni ravno zato, ker so bili veseli in preprosti.
Prihodnost slovenske družbe je v veliki meri odvisna od vloge Cerkve
Če hodita politično in versko prepričevanje z roko v roki, potem hitro pristaneta ali na istih ali pa na povsem različnih polih. Kdor v nasprotju s tem pričuje in razodeva to, kar nosi v notranjosti, mu ni treba biti na nobeni politični strani, ampak je na strani povezovanja različnih stališč.
Prihodnost slovenske družbe je predvsem odvisna od vloge Cerkve. V trenutni situaciji, ko lahko Cerkev mirno identificirano z desno politično opcijo, lahko rečemo, da prej kot občestveno, deluje strankarsko. Po drugi strani ne smemo pričakovati sprememb od vrha Cerkve, ampak lahko te pridejo od spodaj, od kristjanov, ki zares živijo občestveno kot bratje in sestre v Jezusu Kristusu.

Vir slike: Unity in the Church
Rešitev je v izstopu iz »kroga ugodja«
Zato lahko tudi na tem mesto poskušamo presekati z mišljenjem, da se bo v družbi in Cerkvi nekaj spremenilo v trenutku, ko bo njeno delovanje začrtal nekdo od zgoraj, npr. v obliki zunanjih predpisov. Spremembe se bodo začele takrat, ko bo vsak kristjan drugega človeka gledal z očmi Jezusa Kristusa, to je z očmi odrešenja.
Takrat, ko se kristjani ne bomo več zapirali v različne »kroge ugodja« in bomo s srcem pristopili tudi k našemu največjemu nasprotniku, takrat bomo začeli graditi most bratstva in sestrstva nad prepadom slovenskega razkola. Bolj, kot bomo gradili mostove povezanosti, bolj bomo uresničevali gorečo željo Jezusa Kristusa: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21).