Pred 100 leti v Slovencu

Slovenec piše o slabšajočih se razmerah na Koroškem, vprašanju o ločenosti ali povezanosti Cerkve in države, ter grožnji Narodne garde.

Preberite tudi:

Pred 100 leti v Slovencu

Pred 100 leti v Slovencu

Razmere na Koroškem so z letom 1921 postale slabše kot kadarkoli prej in nazadnje so se z njimi pričeli ukvarjati tudi Nemci. Slovenec je pisal o aktualnih govoricah o protestu Jugoslovanov proti izidu koroškega plebiscita, ki naj bi ga obravnavali v Parizu, o velikem mnenjskem razkolu glede povezanosti Cerkve in države pri nas, ter o Narodnih gardah, ki naj bi ušle izpod nadzora in postale grožnja civilnemu prebivalstvu.

Protest proti Koroškemu plebiscitu?

Slovenec je zapisal, da se vsa nemška javnost od Berlina preko Dunaja do zadnje nemške vasi razburja zaradi Koroške. Razburjenje je zanetila časnikarska vest, ki jo je objavil Neues Grazer Tagblatt pod naslovom Neue Gefahr für Kärnten? oziroma Nova nevarnost za Koroško?. Pisali so o pariški veleposlaniški konferenci, na kateri naj bi »dobrohotno sprejeli« vloženi protest Jugoslovanov proti izidu koroškega plebiscita.

O isti zadevi je poročal Klagenfurter Zeitung, ki je v zvezi z »alarmantnimi« vestmi iz Celovca zapisal, da so pretresle tudi Berlin, da je zadeva Nemške Avstrije obenem tudi zadeva Nemčije, preteča izguba življenjsko pomembnih delov južne Koroške pa predstavlja veliko izgubo tudi za nemško državo.

Opozorili so, da bi pritrditev poslaniške konference zahtevam Jugoslovanom predstavljala kršitev saintgermainske pogodbe. Francoski diplomat in ambasador Nemčiji Jules Cambon je protestu proti plebiscitu namenil posebno pozornost, saj je menil, da lahko južna meja Nemške Avstrije postane meja Nemčije.

Nemški časopisi so pisali, da odločitev o jugoslovanskem protestu utegne pasti v teku prihodnjih dveh mesecev, a da bi vsako naknadno spreminjanje plebiscita pomenilo polom mirovne pogodbe.

Avstrijski časopisi pa so na Slovence naslovili članek, v katerem so zapisali, naj pustijo Koroško vprašanje kot končno rešeno, saj se je plebiscit vršil po vseh določbah mirovne pogodbe. Slovenec je naposled zapisal, da vprašanje o protestu proti plebiscitu na Koroškem ni nepomembno, ter da je bil plebiscit vse prej kot svoboden izraz ljudske volje. Grof Chambrun pa je opravljal svojo dolžnost, če se je res zavzel za Jugoslovane.

Dodal je, da bo moral Beograd pokazati veliko zanimanja za rano, na katero je bila zopet posuta sol, in prepoznati nemške interese v Mežiški dolini in na Štajerskem ter njihovo željo po nadvladi nad Jugoslovani.

Razmerje med Cerkvijo in državo

Slovenec je 19. januarja 1921 ostro odgovoril na članek iz Belgrajskega dnevnika z naslovom Borba je neizbežna, ki je govoril o tem, da se država ne more konsolidirati, dokler ima katoliška Cerkev tolikšen vpliv kakor do tedaj. Zato naj bi državna politika morala izpodkopati temelje ultramontanizma, ki je izviral predvsem iz področja Slovenije.

Kosta Cicvarić, pisec članka Borba je neizbežna, naj bi zapisal, da so socialisti zagovarjali strogo ločitev Cerkve in države, in o tem predvidel, da bi takšen ukrep v resnici le še povečal politični vpliv Cerkve. Dolgoročni cilj, o katerem je pisal, je bil onemogočenje cerkvene propagande in delo duhovnikov, a zgolj v tistem trenutku bi bilo najbolje pustiti, da Cerkev in država ostaneta povezana na tak način, da Cerkev bi se nacionalizirala, duhovniki bi po njegovem morali postali državni uradniki, saj bi bili bolj odvisni od države in posledično ne bi mogli voditi protidržavne politične propagande.

Njegov drugi predlog je bil, da država odprte zavode za popularizacijo znanosti. Slovenec, čigar uredništvo je bilo na strani katolikov, je po predstavljenemu nasprotnemu stališču skritiziral pisca članka in opozoril na njegovo »radikalnost«. Mnenje Slovenca je bilo, da bo omejevanje svobode Cerkve rezultiralo v brezverskih množicah, ki bodo ponotranjile »materialistično filozofijo, tako da bi potreba po Cerkvi popolnoma prenehala«, poleg tega je ocenil, da je resnični cilj predstavljene anticerkvene politike popolno izničenje Cerkve.

Za konec je dodal: »Krščanska Cerkev je vzdržala tekom stoletij Jugoslovane pred tujimi navali in katoliško duhovništvo je bilo dolgo časa edini zagovornik našega ljudstva pod tujim jarmom. Od Cicvaričeve »znanosti« pa še dolgo ne bomo imeli nobenih koristi, tudi če bi se pokazala v bolj logični luči kakor se je v omenjenem članku.«

Jugoslovanski klub proti »Narodni gardi«

Slovenec je poročal, da je zaradi postopanja Narodnih gard je poslanec dr. Šimrak je 13. januarja 1921 vložil interpelacijo ministru notranjih zadev Draškoviću in ministru vojne in mornarice Branku Jovanoviću. Interpelacija se je nanašala na nasilje Narodnih gard v Sremu, Tuzli in Bački, ter na njihovo ogrožanje javnega reda in miru, ki bi pomenil začetek meščanske vojne.

Slovenec je zapisal, da je v Mikluševcih v okraju Vukovar že od nekdaj vladal mir med rusinski in srbskimi kmeti. Razglas vlade proti t. i. »protidržavnim elementom« so uporabili ljudje, ki jim sloga med kmeti ni dišala, zato so inscenirali napade na svoje mirne sosede.

V tej gardi sta bila tudi Milutin, ki je bil do pomladi leta 1920 podpredsednik komunistične stranke v Mikluševcih, in Danilo Arsić, njen tajnik. 2. januarja 1921 je ta »Narodna garda« (Slovenec je ime garde zapisal pod narekovaji) zahtevala orožje od kotarske oblasti, a namesto pri njej, ki je prošnjo zavrnila, je garda prejela orožje pri vojni komandi. Ta je mednje razdelila orožje mestnih redarjev. Oborožena je aretirala Janka Žiroša, ki mu je pridala ime »protidržavnega elementa« in se ga nameravala vreči v vukevarsko ječo, na poti pa naj bi mu grozili s smrtjo.

O aretiranemu Žirošu je Slovenec zapisal, da je bil protikomunist in vodja Pučke stranke. Kotarska oblast ga je pred vnovično aretacijo izpustila, saj mu ni bila dokazana krivda, a že na poti domov ga »Narodna garda« ujela in ga na lastno pest zopet zaprla, nato pa odšla v Mikluševce, kjer je ponovno preiskala kmečke domove, snela je zapis v latinici z občinske hiše, mirnim kmetom je grozila z ubojem, vdrla v grško-katoliško župnišče in žalila »zaslužnega narodnjaka, starega župnika Vladimirja Laboša.«

Slovenec je zapisal, da imajo glavno besedo pri gardi v Tuzli velesrbski separatisti. Podpisani poslanci so ministru za notranje zadeve oziroma vojnemu ministru zastavili vprašanja o tem, ali namerava nemudoma prepovedati snovanje gard, omenjene neprimernosti preiskati in kaznovati, ter izvršiti preiskavo proti kapetanu v Vukovarju, ki deli orožje in ogroža javni mir in red.