Praznik kulture v času kulturnega mrka

Kultura je v svojem bistvu objekt, ki pripada mnoštvu subjektov, zato o kulturi pri izoliranemu človeku ne moremo govoriti. Kultura ravno tako ne more nastati in obstati zgolj v človeški duševnosti; biti mora materializirana s človeško dejavnostjo, takoj zatem pa tudi opazovana, razumljena, posajena v duševnosti drugih, nato pa tudi poustvarjana.
Preberite tudi:
Da se to zgodi v takem vrstnem redu, je potrebna najmanj posebna odprtost, če ne iskreno zanimanje individuumov za duhovno in dejavno vključevanje v kulturo dejavnost ožje ali širše družbe. Apriorno zavračanje izvajalcev kulturnih dejavnosti se sprevrača v obratno, v smrt kulture. Svoboda – duševna, finančna, družbena, fizična – je nujen pogoj za obstoj človekove transcendenčne dejavnosti, nič manj pa mora v človeku prevladovati neko splošno pozitivno in čuteče stanje duha.
Šele tedaj je zmožen tvoriti kulturne odnose z drugimi, s seboj, z okoljem, s kulturo samo – skratka z vsem kar obstaja – in kar ne obstaja (na enak način kot človek).

Vir slike: demilked.com
Kultura izoliranih?
Kultura je rezultat človekove naravne in že od začetkov civilizacije za našo vrsto ključne težnje po izoblikovanju harmonične skupnosti. Že leto dni trajajoča pandemija skupaj z zajezitvenimi ukrepi slovenski kulturi ni prizanašala. Vsi pogoji za njen obstoj in razvoj so bili poslabšani, če ne popolnoma odvzeti.
Človek se je znašel v izjemno nenavadni, nenaravni in trajni situaciji, kakršne v svojem življenju še ni doživel, niti (opravičeno) ni pričakoval, da v enaindvajsetem stoletju do takšne situacije sploh lahko pride. Se pravi, da se bo znašel v leto dni trajajoči popolni izolaciji, prikrajšan za (sodobnosti primerno) izobraževanje, delo, stike z ljudmi, skoraj vse za delovanje sveta ključne storitve, možnost izvajanja religioznih obredov, (na nek način) svobodo in nenazadnje, za dostop do središč nastajanja najdragocenejših plodov človekove intelektualne in umetniške dejavnosti – do gledališč, muzejev, galerij, glasbenih prireditev in knjigarn.
Primanjkljaj kulture v naših življenjih je škodljiv.
Človek, čigar življenje je prikrajšano za vse omenjene intelektualne dobrine in čigar vsakodnevne dejavnosti so reducirane bolj ali manj na tiste, ki so vezane zgolj na njegovo preživetje, in tiste, ki polnijo-praznijo njegovo glavo, izgubi velik del smisla za kulturo.
Oseba, ki je dolgo ujeta v opisani situaciji, se odvadi življenja v kulturi, njen odnos do sočloveka je ranjen, naravna potreba po višjih, intelektualnih vrednotah, pa sčasoma usahne; izolirani človek zapolni svojo kulturno lakoto z nekulturnimi vsebinami, ki le navidezno zapolnijo njegovo praznino, s tem pa uničujejo njegovo dovzetnost za soočanje s kulturnimi elementi družbe.
Navajen na nove razmere več ne čuti nikakršne želje po konzumiranju umetniških vsebin, tudi ko so te vnovič na voljo, s čimer je njegov osebni razvoj prikrajšan, sama kultura pa še bolj prizadeta.

Vir slike: Wdet.org
Kako letošnji 8. februar (in druge dni epidemije) preživeti kulturno?
Iz črnogledega zapisa sledi, da mora človek, čigar kulturni okviri so znatno in dolgotrajno zoženi, sam urejati svoj majhen prostor in ga polniti s peščico kulturnih prvin, ki mu ostajajo na voljo, da njegov čut za občudovanje in ustvarjanje lepega ne premine.
Branje kvalitetnih knjig, samostojno raziskovanje kulturnih področij, poslušanje glasbe, gledanje kvalitetnih filmov, posnetih gledaliških predstav, izobraževanj, predavanj, fotografij, likovnih umetnin, sledenje aktualnim kulturnim novicam, in predvsem razmišljanje in diskusija o temah iz področja kulture so med najosnovnejšimi aktivnostmi, ki bi jih moral vsak državljan, ki se ima za kulturno zavednega Slovenca, vključevati med svoje rutinske dejavnosti.
Ob svojem vse pogostejšem nakupovanju najrazličnejših reči preko spletnih trgovin pa ne smemo pozabiti, da je možno tudi nakupovanje raznovrstnega kulturnega gradiva (knjig, zgoščenk, posnetkov predstav, fotografij, umetnin itd.) od doma. In nazadnje, samostojno umetniško ustvarjanje je ključ do razumevanja in vrednotenja drugih kulturnikov in njihovega dela.
Kultura v Sloveniji je zapostavljena …
Seveda pa takšno minimalistično kulturno udejstvovanje, četudi je nadvse pomembno, zadostuje zgolj preživetju in ne tudi napredovanju slovenske kulture; za to bi bil potreben povečan interes ljudstva in oblasti za slovenske umetnike in umetnost, prej ali slej pa tudi vrnitev v naravno, družabno življenje.
Da trenutni slovenski vladi naša kultura ni prioriteta, ni treba posebej argumentirati, in problem epidemije, ki mu prilagajamo vso sedanjost in prihodnost človeštva, ni izgovor za zanemarjanje kulturnih dejavnosti na slovenskih tleh. Kultura ni nepomemben vidik človeškega življenja – ravno obratno, gre za enega najpomembnejših – in iz prepoznanja tega dejstva sledi, da bi bilo potrebno najti ravnovesje med ustrezno reakcijo na epidemijo in med posebno finančno in ideološko nego prizadete slovenske kulture in kulturnikov.
… a zapostavljamo jo tudi sami.
In tudi če bi katerakoli Vlada Republike Slovenije omogočila idealne pogoje za razvoj kulture na Slovenskem, se pravi, če bi ji namenjala dovolj državnih sredstev, jo promovirala njeni vrednosti primerno in jo efektivneje in zavestneje vključevala v vsakdan državljanov, bi moral vsak posameznik aktivno, samostojno in po lastni volji doprinesti svoj individualni delež k slovenski kulturi, da bi ta doživela zasluženi razcvet. Naše osebne vrednote se morajo spremeniti. A konec koncev so tudi osebne vrednote do neke mere posledica družbenega ozračja.

Vir slike: The-scientist.com
Kultura proti dobi stroja
In naposled: zakaj bi kultura sploh morala doživeti razcvet? Na tisoče različnih odgovorov, ki lirično ali povsem faktično odgovarjajo na to vprašanje, lahko formiramo sami pri sebi po krajšem, ali po daljšem premisleku. Kultura in umetnost sta edini popolnoma čisti odtis Človekovega bivanja na Zemlji, sta opomin na preperevajočo človeškost v Človeku in na naš skupni in neuničljivi ideal o Dobrem. Napredek v gospodarstvu, tehnologiji, znanosti, finančni napredek, politični napredek – vse to so vrste napredkov, ki od človeka terjajo posebno žrtev, ki je delček njegovega človeštva, njegovega intelekta, sočutja, vrednosti v svetu. Edina stvar, ki je vzpenjajoče se kraljestvo strojev ne more vzpostaviti, je kultura. In čim se (na kakršen koli način) otresemo zle slutnje, da bi človeštvu zavladal stroj, nam že preti nevarnost, da človek sam postane stroj. Kako torej ostati človek? Z ustvarjanjem in občudovanjem lepega. Z razmišljanjem, sočutjem, čutenjem, z ljubeznijo.