Koliko korakov je od groženj s smrtjo do dejanske smrti?

»Jaz sem primerjala tole vlado z vlado Ceausescuja v Romuniji in dobro veste, kako je končal,« so pred kratkim izrečene besede, namenjene aktualni vladi in predsedniku Janezu Janši. Te besede je izrekla poslanka Levice Violeta Tomić v slovenskem parlamentu. Nicolae Ceausescu in njegova žena Elena sta bila umorjena, ustrelili so ju njuni nekdanji politični sopotniki.
Preberite tudi:
Vložena konstruktivna nezaupnica z 42 podpisi
Primer diktature so komunistični režimi
Tisti, ki že imamo za sabo pol stoletja življenja se dobro spomnimo režimov, ki so vladali pri nas in po vzhodni Evropi, vse do padca berlinskega zidu leta 1989. To so bili brutalni komunistični režimi, kjer je bilo dovoljeno misliti samo tako, kakor misli oblast. V nasprotnem primeru si je lahko človek zapravil še tisto male blaginje, ki jo je nudil komunistični režim.
V veliko primerov so politični nasprotniki doživeli fizično odstranitev, oziroma likvidacijo. Tudi romunski komunistični režim je veljal za enega najbolj krutih. Zanimivo je, da sta bila Ceausescu največja vzornika Josip Broz – Tito in severnokorejski diktator Kim I lSung. Tudi zaradi fizične bližine sta se romunski in jugoslovanski diktator rada srečevala.
Po mnenju tožilstva besedna zveza »smrt janšizmu« ne predstavlja grožnje
Odkar je prišla na oblast vlada Janeza Janše, se praktično iz dneva v dan stopnjuje verbalno nasilje zoper njega in celotno vladajočo koalicijo. Redno se jo označuje z besedo diktatura. Zdi se, da se je nasilje še okrepilo potem, ko je okrožno državno tožilstvo v Ljubljani zavrglo kazensko ovadbo, po kateri bi besedna zveza »Smrt janšizmu«, pomenila neposredno grožnjo Janezu Janši ter volivcem SDS.
Kljub temu da lahko to besedno zvezo srečujemo praktično vsak dan v različnih medijih, se organom pregona ne zdi tako sporna, da bi predstavljala nevarnost za predsednika vlade, njegove sodelavce in simpatizerje. Po drugi strani pa je moral odstopiti predsednik japonskega olimpijskega komiteja, ko se je samo pošalil, da ženske rade preveč govorijo.
Tudi neposredna grožnja s smrtjo ne zadostuje za obsodilno sodbo
O grožnjah je v Kazenskem zakoniku zapisano slednje: »Kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.« (135. člen)
Besedna zveza »smrt janšizmu« ni osamljen slogan, ampak se grozi še bolj neposredno, še bolj brutalno, kakor smo videli v primeru Violete Tomić. Zelo znan je posnetek, ki je zaokrožil po medijih, iz protestov, ko še nova vlada sploh ni nastopila svoj mandat.
Kamere so takrat posnele protestnika, ki jr vztrajno ponavljal, da je treba Janšo ubiti (»ubi Janšu«). Posnetek ni doživel resne obsodbe s strani javnosti, kaj šele od organov pregona. S strani »organizatorja« je bila sicer podana ovadba, kaj je z ovadbo danes, se ne ve.

Vir slike: Reporter
Neokusna primerjava Janše s Ceaousescom
Primerjanje vlade Janeza Janše z avtoritarnimi režimi, kot je bil v komunistični Romuniji, nima nobene osnove, ampak gre za direktno laganje, predvsem pa za hinavščino. Namreč, stranka Levica, ne skriva svojih simpatij do Josipa Broza – Tita, ki pa je bil zares diktator v pravem pomenu besede. Če jim je vzornik Tito, potem jim je posledično vzornik tudi njegov prijatelj Ceausescu.
Razlika med Titom in Ceausescujem je v tem, da je Tito še večji zločinec kot Ceausescu, saj se je z milijonom mrtvih znašel na desetem mestu največjih zločincev 20. stoletja. Kaj nam to govori? Gre za projekcijo, kjer diktaturo in zločine, ki so povezani z njo, določena skupina ljudi prelaga na nekoga drugega.
Diktatura ali preveč svobodna družba?
Vsakemu kolikor toliko razmišljajočemu človeku je lahko jasno, da v pravi diktaturi ljudstvo ne more niti dihati, če mu to sistem ne dovoli. Vpitje, ki vsevprek prihaja iz parlamenta, medijev, ulic, itd, vsekakor samo po sebi nakazuje, da ne živimo v diktaturi, ampak v morda celo preveč svobodnem režimu.
Če bi bili zares v diktaturi, potem bi bil vsak, ki bi to počel strogo kaznovan. Komunistični režimi so oporečnike kaznovali s smrtjo, prisilnim delom, zaporom, diskreditacijo, ipd. Na kakšen način naj bi aktualna vlada izvajala diktaturo, njeni nasprotniki ne povedo, ampak zavijejo v pavšalne obtožbe, ki nimajo nobene konkretne osnove.
Od groženj s smrtjo do dejanske smrti šestih milijonov Judov
Grožnje s smrtjo, pospremljene z nacističnimi simboli, nas lahko zelo skrbijo. Ravno nacisti so že pred svojim prihodom na oblast iskali sovražnike, ki so bili vedno zunanji. Najbolj priročni njihovi sovražniki so bili Judje. Tudi pri nacistih se je začelo s tem, da so Judje tisti, ki ogrožajo nemški narod.
Besede, ki so bile vse močnejše in vse bolj brutalne, so končno pripeljale v sistematično uničevanje Judov in končno tudi vseh, ki so po nacističnem mišljenju, ogrožali režim. Nacistična besedna zveza »končna rešitev« je pripeljala v smrt šest milijonov Judov.
Iz »cveta demokracije« slišimo neokusne politične »cvetke«
Ob neoviranem in vse bolj brutalnem izkazovanje nestrpnosti s strani določenega dela politike in javnosti, nas lahko upravičeno skrbi, kaj vse se bo v zvezi s tem še dogajalo v bližnji prihodnosti. Glede na to, da kljub jasni kazenskopravni zakonodaji, ostajajo te vrste grožnje nekaznovane, lahko samo čakamo, kdaj se bo dejansko zgodil fizični napad na premierja, njegove sodelavce in volivce.
Posebej nas lahko skrbi, ker postaja tudi slovenski parlament vse bolj brutalno »besedno bojišče«, namesto, da bi bil to, čemur je namenjen; izmenjavanju različnih mnenj in stališč ter iskanju kompromisov v dobro države in njenih državljanov.
Tako pa lahko v parlamentu, ki bi moral biti zgled politične diskusije, vse bolj spremljamo politično in osebno medsebojno obračunavanje. Zato ni čudno, da se takšen način komuniciranja prenaša tudi v medije in med državljane. Če npr. beremo različne komentarje na družbenih omrežjih, človek dejansko lahko dobi vtis, da že živimo v vojni.

Vir slike: Siol.net
Anarhija kot pripomoček za pot na oblast
Na točki, ko (p)ostaja zakonodaja mrtva črka na papirju, se konča demokracija in odpre pot v anarhijo. To pa je sistem v katerem dobro uspevajo skupine, ki jim je blizu revolucionaren pohod na oblast. Pred petinsedemdesetimi leti je npr. komunistična partija za post na oblast izkoristila anarhične razmere druge svetovne vojne.
Ne moremo se znebiti vtisa, da skušajo v letu 2021 njihovi privrženci in nasledniki izkoristiti epidemijo covid-19 in jo spremeniti v anarhične razmere, da bi se zopet dokopali do oblasti. Pri tem nas lahko skrbi tudi tiha podpora medijev in molk javnosti, katera počasi postaja apatična. Ravno apatija in brezbrižnost predstavlja »vodo na mlin« tistim, ki želijo grožnje s smrtjo tudi dejansko uresničiti.
Saj črno rdeči anarhisti tega niti malo ne prikrivajo-prej nasprotno.