Naprej na vsebino

Pred 100 leti v Slovencu

Slovenec februarja 1921 o odnosih med Nemčijo in Italijo, o avstrijskem vprašanju in domačih zadevah.

Slovenec pred sto leti v februarskih zimskih dneh piše o italijansko-nemških povojnih prizadevanjih za prijateljske odnose, govoricah o razdelitvi avstrijskega ozemlja in priključitve k drugim državam ter o nestrinjanju s časopisom Jutro, ki je iz druge perspektive pisal o zadevi, povezani s stanovanjskim vprašanjem v Ljubljani.

Preberite tudi:

Pred 100 leti v Slovencu

Pred 100 leti v Slovencu

Nemčija po prvi svetovni vojni

10. februarja 1921 je novi italijanski poslanec v Berlinu Frassati izročil svoja poverilna pisma prvemu nemškemu državnemu predsedniku Friedrichu Ebertu. Slovenec je poročal, da je italijanski poslanec v svojem nagovoru izpostavil potrebo po miru in podpori med italijansko in nemško državo ter svojo zavzetost za konkretno udejanjenje njegove ideologije v povojnih odnosih Nemčije in Italije.

Prvi nemški povojni predsednik Ebert je odgovoril, da poleg nemške in italijanske vlade ni nobene druge, ki bi trenutno odprto in željno ciljala na sodelovanje vseh narodov pri gospodarski obnovi, kar je na eni strani kompliment italijanski in graja drugim vladam. Od slednjih, je trdil Ebert, je treba pričakovati isto stremljenje, italijanskega poslanca pa prosil, naj italijanska vlada pomaga pri osveščanju drugih evropskih držav o pomembnosti njihove medsebojne povezanosti v povojnih časih.

Posebna skrb za zagotovitev prijateljskih odnosov s sosedami pa ni bila presenetljiva, kajti – kakor je poročal Slovenec v številki prejšnjega dne – so države zmagovalke 9. februarja 1921 s 387 glasovi proti 125 sprejele dnevni red, v katerem se je nemški vladi izreklo zaupanje, da poskrbi za skorajšnjo in popolno razorožitev Nemčije.

Friedrich Ebert.
Friedrich Ebert.
Vir slike: Vorwaerts.de

Avstrijsko vprašanje

Slovenec je posredoval novice o govoricah o dunajski brzojavki, po besedah katere se je v razgovorih med češkoslovaškim ministrom Edvardom Benešem in italijanskimi politiki v Rimu razkrila želja po postopni razdelitvi novonastale Avstrije med sosednje države.

Slovenec je pripomnil, da je taka trditev le poizkus širjenja govoric in podžiganja prebivalcev srednje Evrope, kar bi sčasoma zaveznike nagovorilo, da spremenijo Saintgermainsko pogodbo iz leta 1919, ki je najstrožje prepovedovala združitev Avstrije z drugimi državami.

Med kabineti v Rimu, Parizu in Londonu pa v resnici ni bilo nobenega nesoglasja o zvestobi mirovni pogodbi. Slovenec je celo zatrdil, da so govorice o pomenkovanju med Prago in Rimom lažne ali vsaj popačene, da praška vlada nikdar ni niti pomislila o politiki razdelitve Avstrije, kajti to bi nasprotovalo njenim očitnim interesom kakor tudi varnosti.

Nesoglasja v slovenskem časopisju

Slovenec je zapisal: glasila slovenskih kapitalistov so pisala, da je poverjenik za socialno skrb Adolf Ribnikar naročil stanovanjskemu uradu, naj zaseže poslovne prostore Slovenske banke, Slovenske eskomptne banke, Prometne banke, Češke industrialne banke, Gospodarske banke in Kreditnega zavoda.

Časopis Jutro je poudarjal predvsem nezakonitost njegovih dejanj, Slovenec pa je zatrdil, da je s svojim dejanjem hotel priskočiti na pomoč obubožanemu prebivalstvu Ljubljane, ki se je v tistih časih v velikem številu stiskalo po vagonih, kleteh in podstrešjih, in jim priskrbeti ugodne življenjske prostore.

Medtem ko je prvi časopis izrazil stališče, da je imela akcija Adolfa Ribnikarja samopromocijski namen, in hvalil Jadransko banko in Kreditno banko, ki sta pričeli zidati stanovanja za uradnike, je Slovenec trdil, da sta omenjeni banki to storili zaradi pritiska dr. Gosarja, in ne prostovoljno.

Časopis Jutro je pri nas deloval med leti 1920 in 1945.
Časopis Jutro je pri nas deloval med leti 1920 in 1945.
Vir slike: Renton.si
Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice