Naprej na vsebino

Slovenski ljudski pregovori

Pregovori so kot celo vesolje v kapljici vode. V njih so skoncentrirane življenjske izkušnje in napotki novim generacijam, ki kot stopinje v snegu vodijo po varni poti do cilja.  

Preberite tudi:

Slovenski ljudski pregovori: Deset modrosti naših prednikov

Slovenski ljudski pregovori

Žalost in tuga je strupena kuga.

Če se zakopljemo v žalost in nas zagrnejo temačna občutja, je to za naše bivanje in zdravje zelo obremenilno in celo ogrožajoče. Če so vse naše celice prepojene z mračnostjo in neustavljivo otožnostjo, je to za njih prav tak strup in jih prav tako uničuje kot najhujša in najnevarnejša bolezen, kakršna je kuga.

Grša je gos, bolj se snaži.

Ko se zavemo svojih pomanjkljivosti na nekem področju, ki so nam dane in jih ne moremo spremeniti, skušamo to nadoknaditi in nadomestiti na drugih področjih, na katera lahko vplivamo – in s tem nekako izravnamo ta prvotni manko, če pa smo sposobni in vztrajni, lahko tehtnico celo nagnemo v svoj prid.

Tudi močnemu volu lahko rog poči.

Ni tako močnega, da ne bi bil ranljiv in premagljiv, vsak ima kakšno šibko točko, Ahilovo peto, in ko pride do ključnega trenutka, se še tako močnemu lahko kaj zalomi. Te ranljivosti se je dobro zavedati, sicer dati vse od sebe, ampak znati pravi trenutek presoditi, kdaj je treba malo počakati ali narediti korak nazaj, da se za nas dobro izide.

Kokodaka lahko vsak, ne more pa vsak znesti jajca.

Samo govoričenje brez rezultata je prazno napihovanje in brezplodno delovanje, je delovanje brez oprijemljivih sadov. Tako postavljati se zmore vsak, nekaj ustvariti in postaviti iz nič – to pa zahteva več truda in znanja.  

Če v jezi skočiš v vodnjak, se iz njega težko izkoplješ.
Če v jezi skočiš v vodnjak, se iz njega težko izkoplješ.
Vir slike: Pixabay

V jezi lahko tudi v vodnjak skočiš, a ti tudi sedemkrat hujša jeza ne pomaga zlesti iz njega.

Preplavljeni z jezo hitro naredimo kaj usodnega, česar kasneje ne moremo več popraviti. Takšna prenagljena dejanja nas veliko stanejo, škodo pa občutimo sami, ne glede na to, v koga ali v kaj je bila jeza usmerjena in koliko potem svojo jezo zaradi dejanj drugih upravičujemo.

Kdor molči, ta devetim odgovori.

Včasih več povemo z molkom kot z besedami. Ko se razvname prepir in vsak iz svojega kota renči na drugega in letijo obtožbe na vse strani, ali ko nas obložijo s kupom nesramnosti – se je najbolje ustaviti in utihniti. To druge najbolj razoroži, s tem jim vzamemo veter iz jader, ker se nismo pustili potegniti v pritlehen plaz, odmaknili smo se in je šel njihov val v prazno. In smo brez besed povedali vse.

Kar človek zastonj dobi, je najdražje.

Ko nam nekdo nekaj da zastonj, nas s tem drži v šahu. Občutek, da smo nekomu nekaj dolžni, nas sili, da mu to skušamo na različne načine povrniti, in se ves čas trudimo, da ta občutek dolga nekako izravnamo. S tem vrednost podarjenega precej presežemo in preplačamo.

Kjer vlada moč, nima razum kaj iskati.

Moč in razum naj bi bila med seboj uravnotežena. Če pa prevlada moč, uveljavlja svoje zakone, gre brezkompromisno čez meje razuma in se ne ustavlja ob še tako tehtnih in podkrepljenih argumentih, temveč jih s silo moči povozi.

Lačna vrana se ne zmeni za strašilo.
Lačna vrana se ne zmeni za strašilo.
Vir slike: Pixabay

Lačna vrana se ne zmeni za strašilo.

V hudi stiski se ne menimo za ovire, pa naj so te še tako visoke. Takrat vemo, da moramo zbrati pogum, stisniti zobe in jih preplezati. Pred sabo imamo cilj, in ne ovire, zato te izgubijo pomen in moč.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice