Franc Bogovič: O naukih šolanja na daljavo
Pandemija covida-19, s katero se še vedno soočajo Slovenija, Evropa in ves svet, je korenito spremenila naš način življenja. Kar naenkrat, praktično čez noč, smo popolnoma omejili osebne stike, večina nas je začela delati na daljavo, šolarji in študentje so se začeli izobraževati od doma, močno se je okrepila tudi spletna prodaja …
V tokratnem razmišljanju se posvečam ravno šolanju na daljavo in vprašanjem, ki jih je osvetlila nedavna spletna okrogla miza »Šola na daljavo – Česa smo se naučili o šolskem sistemu?«, ki jo je organiziral Inštitut dr. Antona Korošca.
Dejstvo je, da je (in bo) pandemija koronavirusa pustila mnogo različnih posledic, tako gospodarskih kot tudi socialnih. Posledicam pa, glede na dolgotrajno šolanje na daljavo, ne bodo ubežali niti učenci osnovnih in srednjih šol pa tudi študentje ne. A po mojem mnenju so (in bodo) te posledice tako negativne kot tudi pozitivne – veliko je pa seveda odvisno od tega, kaj se bomo iz te izkušnje sposobni naučiti.
Šolanje na daljavo je razkrilo mnoge vrzeli
Šolanje na daljavo v izolaciji lastnih domov je povsod po Evropi, kjer so se prav tako kot v Sloveniji soočili z daljšim zaprtjem šol, razkrila mnoge vrzeli, ki prej morda niso bile tako vidne:
- socialno-ekonomske neenakosti – npr. pri družinah, ki živijo v zelo majhnih stanovanjih in otroci nimajo vsak svoje sobe, neopremljenost otrok s kakovostno digitalno tehnologijo itd.,
- velike razlike v digitalni pismenosti (učitelji, učenci, starši),
- neenakovreden oz. ponekod težji dostop do hitrega interneta, še posebej v podeželskih, gorskih in odmaknjenih območjih,
- težave za šolanje prek računalnika pri otrocih s posebnimi potrebami,
- ovire v komunikaciji med domom in šolo ter med učitelji in odločevalci na področju izobraževanja, …
Največji izziv pa je dolgotrajno šolanje od doma pomenilo tistim družinam, kjer so starši polno zaposleni, in so morali ob svojem rednem delu od doma hkrati pomagati pri šolanju prek računalnika svojim najmlajšim otrokom.
Šolanje na daljavo je na novo razgalilo socialno-ekonomske neenakosti
Raziskava Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je pokazala velike razlike med posameznimi učenci že na področju same osnove, torej mirnega prostora za učenje v svojem domu. V povprečju v državah OECD (37 držav članic od Severne in Južne Amerike do Evrope in Azije in Tihega oceana) 9 % petnajstletnih učencev sploh nima mirnega prostora za učenje v svojih domovih, v Indoneziji, na Filipinih in na Tajskem pa je takih otrok več kot 30 %.
Miren kraj za učenje je dober začetek, a očiten predpogoj za spletno učenje je tudi dostop do računalnika, s katerim učenci lahko opravljajo svoje delo v svojih domovih. V Avstriji, na Danskem, v Islandiji, Litvi, na Nizozemskem, Norveškem, Poljskem, v Sloveniji in Švici več kot 95 % učencev poroča, da imajo računalnik za delo doma, v Indoneziji je odstotek otrok, ki imajo doma računalnik, le 34 %.
Tudi anketa angleškega Inštituta za fiskalne študije (Institute for Fiscal Studies), ki jo je je prek spleta izpolnilo več kot 4000 staršev otrok, starih od 4 do 15 let, med 29. aprilom in 12. majem 2020, je pokazala, da so učenci iz premožnejših družin za učenje na daljavo porabili več časa, da so pri tem imeli dostop do bolj individualiziranih virov (zasebno poučevanje ali klepeti z učitelji), imeli so boljše prostorske pogoje in tudi starši so jim pri delu lahko več pomagali. Več kot polovica (58 %) osnovnošolcev iz najmanj premožnih družin ni imela možnosti lastnega učnega prostora.
Velike razlike med državami se kažejo tudi na področju reševanja izziva dostopnosti do računalniške opreme oziroma, ko pride do tega, da šole poskrbijo, da imajo vsi učenci računalnike, s katerimi lahko delajo tudi od doma. V Franciji so na primer organizirali izposojo naprav za učence in na nek način poskušali zagotoviti tiskane naloge za tistih 5 % učencev, ki nimajo dostopa do interneta. Na Portugalskem je vlada predlagala partnerstvo s poštnimi službami za dostavo delovnih listov na domove učencem, ki nimajo dostopa do interneta in podobno.
Vir slike: Worldbank.org.
Poseben izziv so razlike v digitalni pismenosti pri vseh udeležencih v procesu šolanja
Kot kažejo raziskave, je skoraj 40 % Evropejcev slabših pri upravljanju z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami (IKT), pri čemer je manj težav pri mlajših kot pri starejših. V času šolanja na daljavo so tako učitelji, kot tudi učenci in starši pridobili nova znanja in veščine, kar nikakor ne more biti slabo.
Na ravni učiteljev, predvsem tistih malce starejše generacije, so se včasih pokazale večje razlike v digitalni pismenosti – digitalnih znanjih in spretnostih. Pokazala se je potreba po poenotenju uporabe platform, ker je na začetku pouk potekal na zelo različnih platformah. Za ustrezni prenos znanja in dvigovanje motivacije predvsem najmlajših učencev pa so učitelji prav tako potrebovali veliko lastne iznajdljivosti in navdiha. Pri učiteljih, ki so hkrati sami starši mlajših otrok, je ta izzivi bil nedvomno še večji.
Poleg tega se je pri učencih, ravno tako kot pri učiteljih, pokazalo, da so med njimi zelo velike razlike v digitalni pismenosti. Na začetku so se pojavile težave z razumevanjem in znanjem uporabe različnih platform, prek katerih je potekalo učenje, kasneje pa je bil pogost pojav upada motivacije predvsem zaradi dolgotrajnega šolanja na daljavo, v kolikor ni bilo rednega nadzora opravljenih domačih nalog s strani učitelja ali staršev, le-te niso bile redno opravljene in podobno. Manjko digitalne pismenosti pa se je pokazal tudi pri starših, ki so morali otrokom pri učenju pomagati.
Pri dijakih se je pokazalo, da ni nujno, da je tisti dijak, ki je bil prej najboljši v šoli, najbolj izstopal tudi pri šolanju na daljavo, ampak so se pojavili nekateri drugi učenci, ki jim je šolanje na daljavo bilo bolj všeč ali pa so bili bolj vešči uporabe digitalnih orodij, in so bili zato kar naenkrat uspešnejši od tistih, ki so prej v razredu imeli prvi dvignjeno roko.
Na ravni EU velike razlike med državami, na področju šolanja otrok s posebnimi potrebami velike pomanjkljivosti povsod
Raziskava, ki jo je opravila svetovna izobraževalna neprofitna organizacija HundrEd v sodelovanju z Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), je pokazala, da je le 6 % anketirancev menilo, da je njihov izobraževalni sistem dobro pripravljen na pandemijo, medtem ko je 17 % anketirancev menilo, da se njihovi odločevalci o načinu izobraževanja učijo od drugih držav.
Na področju šolanja na daljavo je bilo v EU ugotovljeno, da je veliko razlik med državami. Te pa v veliki meri izhajajo iz začetnega stanja pred pojavom pandemije. Na primer: Švedska, Finska, Norveška, Irska, ki so imele že pred covid-19 krizo veliko več digitalnih orodij vključenih v šolanje in šolske procese, v času covid-19 situacije potem niso imele velikih težav pri prehodu na šolanje na daljavo.
Primerjalne študije v EU so tudi pokazale, da je vpliv socialno ekonomskih razlik v družinah zelo velik. Neka primerjava kaže, da so stanovanja v Romuniji, Latviji, Bolgariji in na Hrvaškem bistveno manjša, kot drugod v EU, in to dejstvo je predstavljalo eno večjih ovir, ko je moralo več ljudi znotraj ene družine delati ali se šolati na daljavo na zelo majhnem prostoru.
Povsod po EU so se pokazale pomanjkljivosti tudi na področju šolanja otrok s posebnimi potrebami. Kar je vsekakor področje, ki mu bomo v prihodnje morali posvetiti bistveno več pozornosti.
Vir slike: Facebook Franca Bogoviča.
Dostop do kakovostnih širokopasovnih povezav je splošna pravica vsakega
Čeprav je bilo šolanje na daljavo v času epidemije nuja, je razkrilo marsikaj, kar je naš nauk za naprej. Kot že rečeno, je en od teh naukov prav nujnost, da tako v Sloveniji kot v EU izboljšamo dostopnost do kakovostnih širokopasovnih povezav in da to postane splošna pravica vsakega, ne glede na to, kje kdo prebiva. Torej tudi na odročnejšem podeželju, na kar vseskozi opozarjam v okviru iniciative Pametnih vasi.
Ne glede na vse pa se je s prehodom na dolgotrajnejše poučevanje in učenje na daljavo in prek različnih digitalnih platform, sprožil premik tako k hitrejšim tehnološkim inovacijam kot tudi inovativnim uporabam teh platform za šolanje. Seveda pa je vse to, v povezavi z domačim okoljem in službenimi obveznostmi staršev, prineslo tudi mnogo negativnih izkušenj, kot je denimo tudi višja raven stresa in skrb, če se bo učne rezultate dosegalo v taki meri, kot bi se jih ob klasičnem obiskovanju šole.
Kaj vse pa je s sociološkega vidika dolgotrajno šolanje na daljavo prineslo otrokom in mladim, pri čemer se zdi največja težava prav pomanjkanje stikov z vrstniki, vrstniška in šolska socializacija, pri študentih pa odsotnost možnosti študijskih izmenjav v tujini, pa je že tema za samostojen prispevek.
Stališče poslanske skupine Evropske ljudske stranke (EPP Group) o izobraževanju v dobi digitalizacije
Izobraževanje je vsekakor naložba v našo skupno prihodnost in glavni instrument za razvoj in samouresničitev vsakega posameznika. Kakovostno izobraževanje spodbuja ustvarjalnost in inovativnost, pozitivno vpliva na socialno kohezijo, ki je predpogoj za gospodarsko rast, ustvarjanje delovnih mest in zaposlovanje. Izobraženi državljani so temeljni steber naših demokratičnih družb.
Skupina EPP se zavzema za subsidiarnost v izobraževanju. Vsebina poučevanja in organizacija izobraževalnih sistemov je nacionalna pristojnost in tako mora tudi ostati. Vendar novi izzivi zahtevajo uporabo evropskih orodij in podpornih politik v evropskem izobraževalnem prostoru. Zato mora EU spremljati dosežke posameznih držav članic, pomagati, kjer je to treba, in vpeljati način za spremljanje napredka in izmenjavo najboljših praks z namenom ustvarjanja izobraževalno vključujočega okolja, v katerem lahko vsak otrok doseže največji možen potencial.
Razumeti moramo, da digitalna preobrazba naše družbe poteka, če se tega zavedamo ali ne, in če to hočemo ali ne, se dogaja tudi hiter razvoj novih tehnologij in znanstveni napredek na področju umetne inteligence (AI) in robotike. Vse to ponuja nešteto novih priložnosti na skoraj vseh področjih našega življenja.
Digitalna preobrazba močno vpliva tudi na nova, drugačna delovna mesta, ki danes sicer še ne obstajajo, a se bo po nekih raziskavah na ta delovna mesta v prihodnosti zaposlilo približno 65 % otrok, ki sedaj vstopajo v osnovno šolo. In temu se bo moralo prilagoditi tudi področje izobraževanja. Potrebujemo visoko usposobljene strokovnjake, ki bodo usposobljeni in opremljeni z digitalnimi znanji ter inovativnim in podjetniškim razmišljanjem.
Več pozornosti bomo morali nameniti tudi poklicnemu izobraževanju in oblikam dualnega izobraževanja, da bomo lahko zadostili potrebam trga. Potrebujemo visoko usposobljene strokovnjake, ki bi bili usposobljeni in opremljeni z digitalnimi znanji ter inovativnim in podjetniškim razmišljanjem.
Covid-19 situacija in manjko digitalnih veščin pri starejših pa je ponovno osvetlila tudi pomen vseživljenjskega učenja. Če kaj, nas je covid-19 naučil, da je še kako pomembno, da smo se sposobni prilagajati. Kot sem že večkrat poudaril, je novi virus v nekaj mesecih naredil več na področju šolske reforme, kot bi se mi dogovorili v petih letih v nekih normalnih okoliščinah. In, ko se bo pandemija končala, bomo morali potegniti skupaj vse izkušnje iz tega časa in prilagoditi šolanje 21. stoletju povsod v EU ter uporabiti orodja, ki smo jih postavili za učenje na daljavo, tudi pri rednem šolanju.
Franc Bogovič, poslanec Slovenske ljudske stranke v Evropskem parlamentu (SLS/EPP)
Prispevek poslanca Franca Bogoviča bo objavljen tudi v zborniku prispevkov, nastalih ob pripravi na omizje »Šola na daljavo – Česa smo se naučili o šolskem sistemu?«.
Naročnik objave je: Poslanska skupina EPP Group v Evropskem parlamentu.
Powered by Contextual Related Posts
