Izstop iz Cerkve – v čem je problem?

Katoliška cerkev se je znašla v družbi najbolj nepriljubljenih institucij. O tem nazorno pričajo tudi vse pogostejši izstopi iz Cerkve, ki so še posebej aktualni v Evropi. Kot razlog izstopa ljudje navajajo neverodostojnost institucije, omadeževane s številnimi škandali, med katerimi najbolj izstopajo tisti, povezani s spolnostjo in financami.

Preberite tudi:

Ugled Cerkve lahko stoji in pade na odnosu do denarja

Kakšna je vloga Cerkve v razklani slovenski družbi?

Cerkev in njen odnos do otrok duhovnikov

Slovenska cerkev ne spremlja statistike izstopov

Zanimivo je, da Cerkev na Slovenskem izstopov iz Cerkve uradno ne popisuje. V Letnem poročilu lahko preberemo o različni statistiki, od števila krščenih, drugih prejemnikov zakramentov, števila redovnikov ter končno tudi o izstopih iz duhovniškega in redovniškega stanu.

Statistika izstopa iz Cerkve ni omenjena niti z eno številko, edino, kar lahko najdemo, so Smernice za formalnopravni izstop iz Cerkve. Vse, kar navaja Poročilo v zvezi z izstopom, je, da je pri tem treba upoštevati Zakonik cerkvenega prava in dokument Papeškega sveta za razlago tekstov iz leta 2006.

So tisti, ki izstopajo iz Cerkve, zares verniki?

Zadnji stavek, ki je zapisan v zvezi z izstopom, se glasi: »Vsak izstop vernika iz Katoliške cerkve iz katerega koli razloga je težka odločitev za posameznika in za Cerkev ter ima teološke, pravne in pastoralne posledice.« Zapis zveni kot resno svarilo, ob katerem se je vsekakor vredno ustaviti.

Ključna beseda, ki je izpostavljena na začetku navedka, je beseda »vernik«. S to besedo se predpostavlja, da so člani Cerkve tisti, ki verujejo. Ta trditev posledično sproži vprašanje: »V kaj oz. koga pa člani Cerkve verujejo?« Če bi postavili to vprašanje tistim, ki se izpisujejo iz Cerkve, bi verjetno dobili različne odgovore.

Mnogi kristjani so samo del statistike na papirju

Pravzaprav je vprašanje, če vsak človek, ki je bil s krstom sprejet v občestvo Cerkve, zares veruje v Sveto Trojico, v učlovečenje Božjega Sina, njegovo vstajenje ter posledično odrešenje, ki ga je deležno človeštvo. Prava vera gre še korak dalje. Ne gre namreč samo za priznavanje dejstev o Bogu in o Božjem delu, ampak o tem, da vernik osebno sprejme odrešenje v svoje življenje.

Skoraj zagotovo smo lahko prepričani, da večina teh, ki se izpišejo iz Katoliške cerkve, pravzaprav še nikoli ni slišala, kaj pomeni biti kristjan, kaj šele da bi njihovo življenje napolnjevalo Božje življenje. To pomeni, da so mnogi kristjani oz. člani Cerkve samo del statistike, ki na papirju prenese vse.

Si Katoliška cerkev z moralizmom »zabija avtogol«?

Hude posledice, o katerih govori zapis v Letnem poročilu glede izstopa, se lahko tako nanašajo samo na tistega, ki je dejansko izkusil krščansko življenje in s tem življenje znotraj cerkvenega občestva. Glede na prakso resnični verniki, ki imajo pravo Božje izkustvo, ne morejo niti razmišljati o izstopu, saj se zavedajo, da Cerkev ni človeško delo, ampak je njen avtor izključno Bog.

Zakaj torej pri mnogih Cerkev pomeni nepremostljiv problem, prek katerega ne morejo iti? Predvsem zato, ker si Cerkev razlagajo po človeško in ker svoje življenje polagajo na človeka in njegovo (ne)moralnost. Ravno na tem področju si je Katoliška cerkev sama »zabila avtogol«.

Cerkev je za mnoge prepoznavna kot učiteljica neoporečnosti

V očeh širših množic je namreč Cerkev prepoznavna kot tista, ki uči, kaj je prav in kaj ni. Dejansko se to v njenem praktičnem izvajanju pastoralnih dejavnosti tudi dogaja. Verouk, katerega obiskujejo osnovnošolski otroci, je utemeljen na starozaveznih desetih Božjih zapovedih in na njihovi razlagi.

Tako pri verouku kot pri mašnih pridigah se postavljajo v ospredje človekova neoporečnost in njegove vrline. Kdor je »priden«, je po učenju nekaterih lahko deležen nebes, kdor pa »ni priden«, pride v pekel. Seveda, potem nastane težava, ko tudi kdo od tistih, ki poučuje ljudi, prav tako kdaj »ni priden«.

Ker ljudje vidijo, da tudi tistim, ki razlagajo, kako naj bi ljudje živeli, življenjska popolnost ne gre najbolj od rok, to v njih povzroča zmedenost in zmešnjavo. Ko se razni škandali s strani cerkvenih dostojanstvenikov množijo, nekateri tega preprosto ne morejo več prenesti in raje zapustijo Cerkev.

Cerkev ni institucija popolnih, ampak občestvo odrešenih

V vzhodnih pravoslavnih cerkvah takšnega stanja skoraj ne poznajo, saj Pravoslavna cerkev ne temelji na učenju moralnih kreposti, ampak na življenju v Bogu. Da ne bi delali krivice Katoliški cerkvi, moramo povedati, da mnogi katoliški duhovniki poudarjajo Božje usmiljenje in ljubezen, vendar so večkrat preglašeni z moralističnim pristopom velikega dela oznanjevalcev.

Cerkev namreč ni institucija popolnih in neoporečnih, ampak občestvo odrešenih. Kdor uči, da je popoln kristjan tisti, ki ne greši, je pravzaprav krivoverec. Če je popoln tisti, ki ne greši, potem kot popoln niti ne potrebuje Boga, ampak se raje uvršča v »klub herojev« in si z lastnimi zaslugami služi večnost.

Krščanstvo ni herojstvo, ampak sposobnost izročanja Očetu

Gre za ravno obratno zadevo. Cerkev je namreč občestvo tistih, ki priznavajo svojo nemoč in se zavedajo vseh človeških omejenosti. Vso človeškost izročajo v Božje roke, Bog pa vse, kar mu izročajo pri evharistiji, spremeni v Kristusovo telo. Kristusovo telo daje vernikom moč, da lahko v Svetem Duhu živijo svoj vsakdanjik.

Pri tem je grešnost drugotnega pomena, saj človek ni sposoben sam premagati svoje grešnosti, ampak jo izroča v Božje roke, še posebej v zakramentu sprave. Pri krščanskem življenju ne gre za herojstvo, ki bi izhajalo iz moči posameznika, ampak za iskreno izročanje v ljubeče Očetove roke.

Če se vrnemo na izstope iz Cerkve, lahko sklepamo, da večina tistih, ki se želijo ali so se že izpisali iz Cerkve, pravzaprav ni za kaj podobnega niti slišala, kaj šele da bi živela iz Božje ljubezni. Res je, da so formalnopravno bili člani Katoliške cerkve, vendar je bilo to članstvo bolj na papirju kakor pa v srcu.

Ali Cerkev v resnici razodeva svetu Božje življenje?

Izstopov iz Katoliške cerkve pravzaprav ne moremo šteti za izstope vernikov, ampak izstope tistih, ki ne vedo, kaj bi počeli s članstvom v Cerkvi. Pravzaprav jim lahko damo priznanje za načelnost in iskrenost. V nasprotju z mnogimi, ki so v Cerkvi zaradi preračunljivosti, so ti iskreni do samega sebe, saj so spoznali, da Cerkev ne spada v njihov življenjski spekter.

Resnični problem Cerkve niso izstopi, ampak vprašanje, ali je občestvo Cerkve tako zasidrano v Sveti Trojici, da jo s svojim življenjem razodeva svetu. Kristjanom, še posebej tistim, ki opravljajo v Cerkvi odgovorno službo, je bolj kot skrb za upadanje članstva lahko v izziv vprašanje, ali so resnično zasidrani v Božje življenje.

Smo kristjani pričevalci Božje ljubezni?

Kdor je v Bogu, posledično Božje življenje izžareva, kar se kaže v velikem veselju do življenja. Samo polnost življenja, ki je okronano z veseljem, je privlačno za ljudi, ki še iščejo življenjsko izpolnjenost. Zato realnost izstopov iz Cerkve ni toliko problem tistih, ki izstopajo, ampak problem tistih, ki bi morali izžarevati Božje življenje.

Vsekakor ostajamo kristjani, združeni v občestvo Cerkve, veliki dolžniki svetu in tudi tistim, ki izstopajo iz Cerkve. Izstopov ne bomo zmanjšali ali odpravili z olepševanjem statističnih podatkov, ampak izključno z lastnim pričevanjem, okronanim z razodevanjem Božjega življenja in Božje ljubezni.