Naprej na vsebino

Osamosvojitev in rdeča zvezda

Starejši se spominjamo veličastnega dogodka na Trgu republike v Ljubljani, ko se je ob slovesni razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, 26. junija 1991, z droga spuščala stara zastava s peterokrako zvezdo in nova z novim slovenskim grbom s Triglavom in tremi rumenimi zvezdami.

Preberite tudi:

Slovenija in njen odnos do JLA pred osamosvojitvijo

Osamosvojitev: »Da«, prelom s sistemom: »Ne« …?

»Za suvereno Slovenijo, brez pušk in bajonetov – danes!«

Politični boj za državne simbole

Slovenija je dobila novo zastavo in grb, ko je dan pred tem nove državne simbole sprejela z odlokom o razglasitvi ustavnega amandmaja k slovenski ustavi. Ob tem je treba povedati, da se je pred tem bil pravi boj za nove slovenske simbole, saj je stara politična garnitura vztrajala pri zastavi z rdečo zvezdo na sredini.

Marsikdo bo ob tem rekel, da državni simboli niso bistvenega pomena za državo in njene državljane, ampak je pomembnejše delovanje oblasti in sodelovanje državljanov. Vendar je resnica tudi v tem, da predvsem simbolna raven veliko pove o človeku in njegovem razmišljanju.

Pomisleke proti zamenjavi državnih simbolov so spremljali tudi pomisleki do odcepitve od Jugoslavije.
Pomisleke proti zamenjavi državnih simbolov so spremljali tudi pomisleki do odcepitve od Jugoslavije.
Vir slike: Večer

Del politike je želel na zastavi ohraniti rdečo zvezdo

Ker smo se o novih državnih simbolih odločali ravno v času osamosvajanja, je to pomenilo hkrati tudi, da želimo z novimi simboli dejansko potrditi našo od-ločitev za prelom z dotedanjo državno tvorbo in hkrati za prelom z dotedanjim totalitarnim političnim režimom.

Ko je takratna vlada v prvih mesecih leta 1991 pripravljala predloge o novih državnih simbolih, je temu nasprotovala predvsem Stranka demokratične prenove (nekdanja Zveza komunistov in sedanja SD). Skupaj z Zvezo združenj borcev je podpirala staro državno zastavo in predloge nekaterih, da naj Slovenci uporabljajo trobojnico brez zvezde, označila celo za sramotne.

Poplebiscitarni pomisleki zoper samostojnost

Pomisleke proti zamenjavi državnih simbolov so spremljali tudi pomisleki do odcepitve od Jugoslavije. Tudi tukaj je imela stranka SDP pomisleke na predlog resolucije o sporazumni razdružitvi z Jugoslavijo. Predsednik stranke Ciril Ribičič je ugotovil, da razdružitev pravzaprav pomeni odcepitev, kar naj bi po njegovem mnenju otežilo mednarodno priznanje Slovenije.

Slovenska skupščina je 20. februarja 1991 resolucijo sprejela, v njej je bilo zapisano, da »naj se SFRJ s sporazumom republik razdruži na dve ali več suverenih držav«. Zanimivo je, da je bila resolucija sprejeta skoraj dva meseca po plebiscitu in je kljub temu še vedno vključevala možnost, da bi bila Slovenija v združenju z eno ali v skupini jugoslovanskih republik.

Na isti seji so odločali tudi, da bi s slovenske zastave odstranili totalitarne simbole. Predlog ni bil sprejet, ker ga opozicija ni podprla. Po njihovem mnenju bi morali reševati državno simboliko celovito. Kaj naj bi to pomenilo, ni najbolj jasno, iz njihovih nastopov pa lahko sklepamo, da so se stare politične sile do konca upirale spremembam državnih simbolov.

Slovenski narod se je na plebiscitu soglasno odločil za slovensko državo, zato je bil to prisiljen upoštevati tudi del politike, ki mu samostojnost Slovenije ni bila najintimnejša opcija.
Slovenski narod se je na plebiscitu soglasno odločil za slovensko državo, zato je bil to prisiljen upoštevati tudi del politike, ki mu samostojnost Slovenije ni bila najintimnejša opcija.
Vir slike: Center za preiskovalno novinarstvo

Slovenska javnost je bila naklonjena spremembam

Da je končno prišlo do spremembe državnih simbolov, se lahko zahvalimo predvsem splošnemu ozračju v takratni slovenski družbi. Slovenski narod se je na plebiscitu soglasno odločil za slovensko državo, zato je bil to prisiljen upoštevati tudi del politike, ki mu samostojnost Slovenije ni bila najintimnejša opcija.

Plebiscitarnega dejstva, da je Slovenija »stopila na vlak«, ki pelje v neodvisnost, ni bilo več moč spremeniti. Edino, kar je še ostalo tistim, ki so bili čustveno navezani na Jugoslavijo, je bilo, da skušajo povezanost na simbolen način ohraniti s starimi državnimi simboli. Ker javnost tudi tega poizkusa ni najbolje sprejela, se je politika »pet pred dvanajsto« končno poenotila o novih državnih simbolih.

Danes mnogi obujajo stare državne simbole

Slovenija po tridesetih letih za mnoge državljane ni takšna, kot so si mnogi predstavljali na začetku njene državne poti. Vzrokov za to je veliko, zagotovo pa je eden izmed bistvenih razlogov, da razvoj Slovenije ni šel v tisto smer, kot smo si želeli, da pravzaprav ni jasno, kaj pravzaprav določa našo državno identiteto.

Tudi danes, po tridesetih letih, še mnogi žalujejo za bivšo državo, kar se kaže tudi v vse večji pojavnosti starih državnih simbolov. Še bolj zbuja skrb to, da se to kaže tudi pri generaciji, ki za časa Jugoslavije še sploh ni bila rojena. To kaže na to, da starejše generacije pri obujanju spominov na bivšo državo znajo mladim zadevo predstaviti tako, da se dotaknejo njihovih čustev.

Tudi danes, po tridesetih letih, še mnogi žalujejo za bivšo državo, kar se kaže tudi v vse večji pojavnosti starih državnih simbolov.
Tudi danes, po tridesetih letih, še mnogi žalujejo za bivšo državo, kar se kaže tudi v vse večji pojavnosti starih državnih simbolov.
Vir slike: Nova24TV

Kaj prinese žalovanje za bivšim zakoncem in bivšo državo?

To je nekaj podobnega, kot če bi se ločili od svojega zakonca, se poročili z drugim, vendar bi ob novem zakoncu še vedno vzdihovali za tistim, od katerega smo se ločili. Ob tem primeru nam je verjetno vsem jasno, da življenje z novim zakoncem ne more uspeti, dokler so vse misli in čustva usmerjena v starega.

Tako je tudi z našo državo. Dokler bomo imeli v naši državi politiko, ki bo spodbujala nostalgijo po prejšnji državi in favorizirala simbole, ki spominjajo na prejšnji režim, bo naša država stopicala na mestu in se vrtela v začaranem krogu. Tudi če predpostavimo, da je bilo včasih bolje, nam mora biti enkrat za vselej jasno, da tega, kar je bilo, ne moremo obuditi od mrtvih.

Ko gledamo nazaj, v tridesetletno zgodovino naše države, lahko rečemo, da kljub naši na videz plebiscitarni odločnosti, da želimo lastno državo, ta odločnost kljub vsemu ni bila in tudi danes ni dovolj močna, da bi lahko mlado državo Slovenijo začeli graditi na novih in svežih temeljih.

Samostojna država z balkansko miselnostjo

Res je, da smo kot ena izmed bivših jugoslovanskih republik pravno formalno dosegli lastno državnost. Po drugi strani pa se nam ni uspelo otresti balkanske miselnosti, ki je v tem, da postavljamo v ospredje lastno individualno dobro namesto skupnega dobrega.

To se kaže tudi v tem, da plačevanja davkov ne jemljemo kot plačevanja za dobro vseh, ampak kot da nam denar jemlje tujec, ki nima nobene zveze z nami. Če npr. ceste, ki jo obnovi ali zgradi država, ne jemljemo kot naše ceste, ki je prometno varna zaradi našega prispevka, potem je z našim čutom za skupno dobro zagotovo nekaj narobe.

Posebej skrb zbujajoče dejstvo je, da se slovenski državljani redko identificiramo z državnimi simboli. Edini dogodki, kjer so državne zastave močno prisotne, so športne prireditve. Razni politični shodi, predvsem vezani na prejšnjo državo, protesti, stavke itd., so polni starih simbolov z rdečimi zvezdami in nostalgičnim besednjakom.

Avstro-ogrskega cesarstva in Jugoslavije ne bo nikoli več

Zato je trideseta obletnica naše države lahko tudi priložnost za revizijo prehojene poti. V prvi vrsti bomo morali biti iskreni do samih sebe in priznati, da naša osamosvojitev ni bila popolna. Izvedli smo jo na papirju, nismo pa je v polnosti uresničili v naših glavah.

Vsakemu izmed nas je jasno, da je leta 1918 razpadlo avstro-ogrsko cesarstvo, in vsak tudi ve, da ga tudi nikoli več ne bo. Če bi podobno razmišljanje prenesli tudi na pojem Jugoslavije, bi se marsikaj spremenilo in premaknilo na bolje. Dejstvo je, da je namreč tudi Jugoslavija razpadla in da je prav tako nikoli več ne bo.

Kakor je Jugoslavija samo še stvar zgodovine, tako so stvar zgodovine tudi državni simboli, ki nas vežejo na bivšo državo in na totalitarni režim, ki je državo držal skupaj.
Kakor je Jugoslavija samo še stvar zgodovine, tako so stvar zgodovine tudi državni simboli, ki nas vežejo na bivšo državo in na totalitarni režim, ki je državo držal skupaj.
Vir slike: Nova24TV

Rdeča zvezda, srp in kladivo so stvar zgodovine

Kakor je Jugoslavija samo še stvar zgodovine, tako so stvar zgodovine tudi državni simboli, ki nas vežejo na bivšo državo in na totalitarni režim, ki je državo držal skupaj. Rdeča zvezda, srp in kladivo so stvar zgodovine, kar sodi v zgodovinske knjige in muzeje.

Ko se bomo v glavah odpovedali tem simbolom in vsemu, v kar nas ti simboli usmerjajo, potem bomo lahko premaknili »vlak«, na katerem je obtičala naša država. Ko se bomo sposobni odpovedati nostalgiji, ki nas sili v nedejavnost in jadikovanje, potem bomo lahko upali, da bomo naša država in skupaj z njo državljani stopili na pot napredka in blaginje.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice