Kaj je pomembno pri glasovanju v državnem zboru?

V zadnjem času, ko smo bili v državnem zboru (DZ) priče glasovanja o nezaupnici vladi in trem zaporednim interpelacijam, so se v zvezi s tem med ljudmi pojavile tudi različne interpretacije o izidu posameznih glasovanj. Kakor je v Sloveniji v navadi, so tudi razprave o tem pretežno moralnega značaja, ki s pravili glasovanja nimajo veliko zveze.

Preberite tudi:

Interpelacija – glasno »orožje« opozicije brez »nabojev«

Vlada v vseh oblikah

Sprenevedanje kandidatov in medijev

V zvezi z glasovanji v DZ so se na družbenih omrežjih pojavile razprave, komentarji, ugibanja ipd., češ, kako to, da niso glasovali vsi poslanci, in da bi zaradi njihove prisotnosti lahko bil rezultat drugačen, kot pa je bil sicer. O tem je  modroval celo nesojeni mandatar Karl Erjavec, ko je ob šestih neveljavnih glasovnicah ugibal, kaj bi bilo, če bi glasovnice bile veljavne.

To ugibanje ni nič drugačno od tega, kot če bi se spraševal, kaj bi bilo, če bi tisti, ki so glasovali proti, glasovali drugače. Tako neveljavne glasovnice kot tiste proti so bile takšne oddane z nekakšnim razlogom. Imajo pa skupno točko, da so prispevale k neizvolitvi Erjavca za mandatarja.

Ob glasovanju ob zadnji interpelaciji zoper kulturnega ministra dr. Vaska Simonitija so pred glasovanjem celo mediji poročali, da izid glasovanja ni gotov, češ da ni nujno, da bodo nekateri poslanci navzoči pri glasovanju. Iz do sedaj zapisanega je razvidno, da neudeležba pomeni, da bo s tem glasov za potrebno večino manj, kar je enakovredno glasovom proti.

Osnova za glasovanje v DZ je kvorum

Glasovanje v državnem zboru je opredeljeno z Ustavo Republike Slovenije in Poslovnikom Državnega zbora. Pogoj za glasovanje v DZ je kvorum, kar pomeni, da je za odločanje potrebna prisotnost večine poslancev. Kvorum pomeni tudi, da je v tistem trenutku DZ sklepčen. Kvorum 46 poslancev je potreben za glasovanje, kjer je potrebna absolutna navadna in relativna navadna večina.

Absolutna navadna večina

Za glasovanje o nezaupnici vladi in interpelaciji ministrov je potrebnaabsolutna navadna večina, kjer je potrebno za predlagano zamenjavo vlade oz. ministra pridobiti 46 glasov poslancev. V DZ je namreč vseh poslancev 90, zato je za takšen predlog potreben en glas več od polovice vseh poslancev.

Kot je bilo že rečeno, so bistvenega pomena glasovi za, medtem ko so na drugi strani enakovredni tako glasovi proti, neveljavne glasovnice ali neudeležba pri glasovanju. V primeru zadnje nezaupnice vladi je glasovalo za nezaupnico 40 poslancev, medtem ko je ni podprlo 50 poslancev. Od teh 50 so enakovredni glas proti, neveljavna glasovnica ali neprevzeta glasovnica.

Relativna navadna večina

Drugače je pri glasovanju, kjer je potrebna relativna navadna večina. To je najpogostejši način glasovanja v DZ, ki se uporablja za sprejemanje navadnih zakonov. Kakor za absolutno navadno večino je tudi tukaj pogoj za veljavno glasovanje navzočnost večine, kar pomeni 46 poslancev.

Za izglasovanje določenega zakona je potrebna večina, ki jo določa razmerje med glasovi za in proti. Tukaj je izid glasovanja določen drugače kot pri absolutni navadni večini, saj se štejejo samo glasovi za in proti. V primeru, da je navzočih 46 poslancev in jih za določen zakon glasuje 22, proti 21, 3 pa so vzdržani, pomeni, da je bil zakon sprejet.

Absolutna kvalificirana večina

Absolutna kvalificirana večina pomeni dvotretjinska večina vseh poslancev v državnem zboru. To pomeni, da je večina dosežena takrat, ko glasuje za najmanj 60 poslancev, ne glede na to, ali so prisotni tudi tisti, ki so proti, ne glasujejo ali oddajo neveljavno glasovnico. Te vrste večina je potrebna za najpomembnejše odločitve, kot je npr. zakon o volitvah ali sprememba ustave.

Relativna kvalificirana večina

Zadnja oblika glasovanja je relativna kvalificirana večina. Uporablja se za sprejetje Poslovnika DZ, Zakona o referendumu in spremembah ustave. Pogoj za kvorum je dvotretjinska navzočnost, kar pomeni 60 poslancev. V primeru tolikšnega števila poslancev v trenutku glasovanja je za uspešno glasovanje potrebnih najmanj dve tretjini glasov za med glasovi, ki so bili za in proti.

Podobno kot pri relativni navadni večini se tudi tukaj upoštevajo samo glasovi za in proti. Če je pri glasovanju navzočih 60 poslancev in jih 35 glasuje za, 11 proti, 14 pa je vzdržanih, je glasovanje uspešno, ker je bilo vsaj dve tretjini glasov za od tistih, ki so se opredelili za sprejetje določenega predloga.

Pravica do glasovanja je ustavna pravica

Podobno kot pravica do glasovanja na volitvah je tudi pravica do glasovanja v DZ pravica, ki jo določa ustava. Torej gre za pravico, kjer volivec sam določa, kako bo glasoval oz. ne bo glasoval. Tako kot na volitvah udeležba ni obvezna, enako velja za udeležbo pri glasovanju v DZ. Vsak volivec oz. poslanec se po svoji vesti odloča, kako bo izrazil svojo volilno oz. glasovalno pravico.

Vprašanje neudeležbe pri glasovanju tako ni vprašanje, ki bi spadalo na pravno področje. Če se že o tem sprašujemo, gre za vprašanje splošnega razpoloženja v slovenski javnosti. Glede na to, da so poslanci predstavniki ljudstva, ne moremo mimo tega, da predstavljajo tudi tiste, ki pravice do udeležbe na volitvah ne izkoristijo.

Kakršno ljudstvo, takšen vladar

Prepričani smo, da bi bilo tudi delovanje poslancev drugačno, predvsem bolj aktivno, če bi aktivnost pokazali tudi državljani z visoko volilno udeležbo. Prav je, da smo kritični do dela politikov, vendar je kritika bolj konstruktivna, če znamo biti kritični tudi do samega sebe. Ob tem razmišljanju je vsekakor na mestu pregovor: »Kakršno ljudstvo, takšen vladar«.