Kako mulce navdušiti za pohodništvo?

Pohodništvo je krasen šport, saj zanj ne potrebujete prav veliko opreme. Vsaj dokler izbirate lažje poti. Ko se odpravljate v hribe, morate seveda preveriti dnevno vremensko napoved in pričakovanim temperaturam prilagoditi oblačila, obutev in vsebino nahrbtnika.
A če ste pohodnik, to že vse veste. Morda pa se sprašujete, kako nad pohodništvom navdušiti tudi svojega otroka? Na to vprašanje je najverjetneje toliko odgovorov, pravil in teorij, kot je posameznikov, ki so to že kdaj (uspešno ali manj uspešno) poskusili. Iz na lastni koži preizkušenih teorij vam predstavljam deset pravil v upanju, da vam pridejo prav.
Preberite tudi:
Znotraj lastne regije: Kam na izlet v savinjski regiji?
Prvo pravilo: ne pozabite na obvezno opremo
Ker se z otrokom najverjetneje ne boste odpravili na pot v visokogorje in plezali po klinih, saj morate vzeti v obzir tako lastno kot otrokovo izkušenost in kondicijo, bo najverjetneje dovolj pohodniška obutev za lažje terene ali pa kar športni copati z (obvezno!) dobrim profilom. Splača se investirati v pohodniške nogavice, ki so v predelu stopal dodatno oblazinjene in vas tako varujejo pred odrgninami in žulji.
Priporočeno se je obleči po »čebulnem načelu«, saj so jutra bolj hladna pa tudi sicer vas lahko na višjih predelih preseneti kakšna močnejša sapica. Obvezna oprema je tudi nahrbtnik, v katerega boste odlagali slečene dele oblačil, dobro je v nahrbtniku imeti tudi kakšno suho rezervno majico, poleg tega pa še hrano, pijačo in vrečo za smeti. Ker boste s seboj vzeli tudi otroke, spakirajte še podkupnino v obliki sladkarij. In dobre živce. Pred odhodom v miru popijte kavo … no, pa gremo.

Vir slike: Sunshinehouse.com.
Drugo pravilo: nikoli ne povejte, kako dolgo boste hodili
Če kaj, so me otroci naučili, da je včasih kako reč dobro zamolčati. Ena izmed teh je nedvomno dolžina poti oziroma čas hoje. Če jim boste kar takoj iskreno povedali, da ste si izbrali 12 km dolgo pot, na kateri boste premagali 800 m nadmorske višine in boste v eno smer hodili vsaj tri ure, jih boste težko pripravili do tega, da naredijo prvi korak.
Ko smo se spakirali v avto (po uvodnem pritoževanju v smislu »Kaaaam gremoooo speeeet? A je to reeees trebaaaa?«), sem rekla: »Gremo na krajši sprehod, da malo pretegnemo noge. Super bo.« Čeprav je v par letih ta moj »krajši sprehod« postal družinska šala (ali pa grožnja, kakor se vzame), je ta neškodljiva laž prvih nekajkrat delovala. In to je edino pomembno. Z malo sreče jim namreč po prvih nekaj pohodih celotna zadeva postane celo všeč (čeprav najverjetneje tega ne bodo priznali, boste opazili, da ob doseganju ciljev žarijo – višji, kot so cilji, bolj so ponosni sami nase).
Tretje pravilo: izberite pot, na kateri je »kaj videti«
Seveda je povsod kaj videti, v naravi je povsod lepo in sproščujoče. A otroci imajo navadno rajši bolj markantne poglede. Dobro se obnese pot ob potoku ali jezeru (ker lahko mečejo kamenčke), pot do izvira reke (iz katerega lahko pijejo), kakšne posebno markantne zgradbe (grad ali stari mlin) … Ne škodi niti, če se prej o kraju, v katerem se boste sprehajali, poučite, preberete kakšno zgodbo ali legendo in jo po poti ali na cilju pripovedujete.
Super se obnese, če ob poti rastejo gozdne jagode ali borovnice, da se zamotijo s sladkanjem, ali pa jim vi nabirate sladke sadeže in jih podkupujete na malo bolj zdrav način.

Vir slike: Getty images.
Četrto pravilo: bodite pripravljeni na vse
Med drugim tudi na to, da pot, ki sicer traja tri ure, lahko traja tudi pet ur, ker se je treba kar naprej ustavljati, opazovati, se dotikati, ali preprosto: jamrati in počivati. Ne pozabite spakirati robčkov, če imate povečevalno steklo, vzemite tudi to s seboj. Včasih pozabijo jamrati, če lahko kaj v naravi pobližje opazujejo.
Dobro je vzeti s seboj tudi obliže (za tiste prave in tiste namišljene žulje), labelo (ker bodo pokale in pekle ustnice), magnezijeve šumeče tablete (ker bodo čutili krče, čeprav morda niti točno ne vedo, kako se to v resnici čuti), kapo s ščitnikom ali sončna očala (ker jim bo sonce svetilo v oči), kremo z zaščitnim faktorjem (ker vas bo sonce v hribih ožgalo, tudi če vas na morju ne), zaščito pred klopi in druge zadeve, prilagojene »fintam« vaših otrok, ki jih sami najbolje poznate.
Peto pravilo: lačen si ful drugačen
Če to velja za odrasle, velja za otroke še toliko bolj. Imejte pri roki dovolj prigrizkov. In tudi kaj sladkega. Čokoladne tablice so se pri nas odlično obnesle. Vsake toliko jih je tudi treba malo podkupiti, recimo: »No, malo še, pa bomo na pol poti, potem pa malica.« V skrajnih primerih (tega sicer jaz nisem počela) nekateri celo priporočajo, da otroku date košček čokolade ali bonbon vsakih 200 metrov ali kaj podobnega.
Verjetno ne bo pretirane škode, če jim na taki poti privoščite tudi kako jed ali prigrizek, ki jim ga sicer ne ponudite pogosto, ker veste, da ni zdrav. Recimo čips.

Šesto pravilo: zamotite jih
Hoja zna postati monotona, zato je fino, če jih po poti zamotite. Dobro se obnesejo besedne igre, na primer Kolodont! Pri tej igri eden reče besedo (na primer svinčnik) in drugi mora povedati novo besedo, ki se začne na zadnji zlog te besede (na primer nikoli), spet naslednji pove besedo, ki se konča na zadnji zlog te druge besede (na primer lice) in tako naprej, dokler nekdo ne reče besede, ki se konča na KO – v tem primeru lahko naslednji, ki je na vrsti, igro zmagovito zaključi z besedo: Kolodont!
Še ena primerna igra je Kaj vidim? Prvi igralec reče: Vidim nekaj modrega … in potem ostali ugibajo, kaj vidi, dokler nekdo ne ugane. Ta, ki je uganil, je potem na vrsti, da začne novo igro ugibanja. Velikokrat smo po poti tudi zlagali kamenje v osamelce, tudi to zna biti zabavno. Medtem ko razmišljajo o igri, kar pozabijo, da hodijo.
Sedmo pravilo: ne nasedajte na »Noge me bolijo, nesi me«
Najbrž mi ni treba posebej razlagati, zakaj na to ni dobro nasesti. Če drugega ne, vas bo bolel križ. A poleg te kratkoročne posledice pride še druga: starejši kot so, težje jih bo prepričati, da bi sploh kam šli. Najbrž obstaja še kak boljši način, a jaz sem se po navadi zmazala s stavkom: »A res? Ja to pa pomeni, da nimaš dovolj kondicije … Zdaj bomo začeli delati na tem in bomo hodili vsak dan.« Noge so čudežno nehale boleti.
Ker za prvih nekaj pohodov verjetno ne boste izbrali pretirano napornih ali dolgih poti, lahko tale »noge me bolijo« mirne vesti preslišite oziroma preusmerite pozornost. »Kako gre že tista pesmica? Kekčeva?«

Vir slike: Pixabay.
Osmo pravilo: osredotočite se na cilj
Nekaj časa že hodite, vse je relativno v redu, malo ste že sicer hripavi od besednih iger in pesmic, nekajkrat ste morali globoko vdihniti, da niste preostro reagirali na pritoževanje … zdaj je čas, da se osredotočite na cilj.
Povejte kaj o tem, kaj bo tam videti. Ali kaj boste tam pojedli ali popili. In čim dlje se izogibajte vprašanju v smislu: »Ata Smrk, ali je še daleč?« Ker verjemite mi, ko bo to vprašanje prvič izrečeno, ne bo pomembno nobeno drugo vprašanje več.
Deveto pravilo: nagradite
Pomembno je, da otroke na cilju nagradite. Če vam bodo oprostili majhno laž o dolžini poti, vam zagotovo ne bodo, če ste jim nekaj obljubili za ob koncu poti, pa tega ne boste storili. Svetujem vam sicer, da ste previdni z obljubami. Preverite, če boste to, kar boste obljubili, na koncu poti tudi dobili. Ali pa, če boste vi preživeli pot nazaj, če bodo oni to dobili, kar jim imate namen obljubiti (enkrat sem jima za uspešno prehojeno pot v eno smer na cilju kupila lesene piščalke … njima je pot nazaj hitro minila, meni pa niti ne).
Nagradite tudi sebe. Zaslužili ste si to. In posnemite fotografijo, ali pa še bolje: veliko fotografij. Najboljše, če bodo na teh fotografijah otroci nasmejani, da jim lahko naslednjič pokažete, kako so se imeli luštno (tudi če ne priznajo, jim bo to najverjetneje všeč).

Vir slike: Leapintoliteracy.
Deseto pravilo: dajte jim čas za počitek
Zmogli ste! Dosegli ste zastavljen cilj. In ker ste ta cilj dosegli, ste zmogli tudi pot nazaj. Ta se navadno zdi precej krajša, čeprav to ni. Zdaj ste doma in si zaslužite počitek. Pustite jim naslednji dan malo dlje spati, če le gre. In če se le da, jih na naslednji »krajši sprehod« ne peljite že naslednji dan.
Vsak začetek je težak, a se splača vztrajati. Če vi uživate v planinah in v lepih razgledih, v svežem zraku … in če vam ob vsem tem uspe biti še sproščeni (ne glede na pritoževanje otrok), bodo otroci prav kmalu začutili, da je to krasna priložnost za kvalitetno preživljanje prostega časa. In bodo tudi sami vzljubili pohodništvo. Čeprav bo najverjetneje trajalo kar nekaj let, da bodo to priznali.