Kaj pomeni ustava za našo državo?

V letu, ko obhajamo trideseto obletnico naše države, hkrati obhajamo tudi trideseto obletnico naše ustave. Ustavo je takratna skupščina sprejela pol leta po osamosvojitvi. 23. decembra 1991 so takratni delegati (poslanci) sprejeli Ustavo Republike Slovenije, s čimer je bila tudi pravno »zapečatena« slovenska osamosvojitev.

Preberite tudi:

»Za suvereno Slovenijo, brez pušk in bajonetov – danes!«

Kam je odšla naša narodna zavest?

Osamosvojitev in rdeča zvezda

Z ustavo je bila pravno dokončana slovenska osamosvojitev

Po prvotnih načrtih bi morala biti ustava sprejeta vzporedno z osamosvojitvijo, vendar je prišlo zaradi različnih mnenj do zamika. Res je nekoliko nenavadno, da smo živeli pol leta v samostojni državi, ne da bi imeli ustavo, ki bi potrjevala samostojnost naše države.

Ustava je temeljni pravni akt na katerem temelji država in njeno delovanje. V ustavo so zapisana načela po katerih se ravnajo državljani in po katerih lahko sploh država deluje. Tako lahko rečemo, da je pravzaprav bila slovenska osamosvojitev pravno izvršena šele 23. decembra 1991. Morda je nekoliko ironično dejstvo, da je v času osamosvojitve bila še vedno veljavna republiška ustava iz leta 1974.

Ustava vsebuje pomemben del določb o človekovih pravicah. Določene so človekove pravice in svoboščine in pravice državljanov v odnosu do državnih organov in državnih funkcionarjev. Ustava določa pravice in dolžnosti vseh vej oblasti: zakonodajne, izvršne in sodne.

Ustava ima zgodovinsko potrjeno veljavo

Ustava ima že dolgo zgodovino, saj so jo uporabljali že v rimskem cesarstvu. Beseda ustava izhaja iz latinske besede »constitutio« (konstitucija). Konstitucije so bile v rimskem pravu enostranski ukazi cesarjev, ki so jim rekli tudi edikti. Z edikti so se urejala vprašanja državne organizacije in njenega delovanja.

V antični Grčiji s tem izrazom niso označevali pravnih aktov, ampak politično ureditev konkretnega polisa. V fevdalizmu je pojmovanje ustave prevzela Katoliška cerkev in z njim označevala pojem cerkvene organizacije. Absolutna monarhija jo je uporabljala za označevanje absolutnega načina vladanja.

Nekateri trdijo, da je pojem ustave nastal v 18. stoletju v političnem boju za omejevanje oblasti monarha. S širjenjem državljanskih pravic se je razvila ideja konstitucionalizma, ki označuje pravni akt v pisni obliki. To je ustava, ki ureja organizacijo državne oblasti in človekove pravice. Tako smo prišli do institucionalizacije in demokratizacije oblasti.

Za sprejem ustave in ustavnih sprememb je potrebna dvotretjinska večina

Razlika med avtoritarnim in demokratičnim sistemom je ta, da v avtoritarnem sistemu vladar sam uzakoni ustavo, medtem ko v jo demokratičnem sistemu sprejme demokratično izvoljeni parlament na podlagi večine, ki je zahtevana za sprejem.

V slovenskem parlamentu je za sprejem ustave potrebna dvotretjinska večina glasov vseh izvoljenih poslancev.

Na ta način je bila sprejeta ustava decembra 1990 in tudi ustavne spremembe, ki so sledile tekom let. Do sedaj je ustava doživela sedem sprememb, oz. sedem dopolnitev.

Med najpomembnejše zagotovo sodi ustavna sprememba iz 7. marca 2003, ki je omogočila vstop Slovenije v Evropsko unijo in NATO.

Slovenska državnost temelji na samoodločbi slovenskega naroda

Ko govorimo o slovenski ustavi in v zvezi z njo tudi o slovenski osamosvojitvi, ne smemo mimo dejstva, da je ena izmed ključnih točk slovenske osamosvojitve uresničena pravica slovenskega naroda do samoodločbe. O tem govori 3. člen ustave: »Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.«

Zakaj je treba opozoriti na ta člen ustave? Do slovenske osamosvojitve je prišlo izključno zaradi izkazane volje slovenskega naroda do osamosvojitve, kar se je zgodilo 23. decembra 1990 na plebiscitu. Ker je željo po slovenski osamosvojitvi izrazil slovenski narod, je nekoliko nerazumljivo, da se danes po 30 letih, slovenska narodnost ne izraža na način kot bi bilo to potrebno.

Je državljanska pripadnost enaka narodni pripadnosti?

V popisih prebivalstva namreč že dvajset let ni več vprašanja o pripadnosti narodnosti. Narodno pripadnost smo zamenjali z državljansko pripadnostjo, kar vsekakor ni enako. Seveda ni nobenega dvoma, da smo vsi državljani enakopravni, ne glede na to kateri narodnosti pripadamo, vendar to še ne pomeni, da ne smemo javno izraziti svoje identitete.

Če temelji naša osamosvojitev na izraženi volji slovenskega naroda, potem ni nobenega razloga, da ne bi na podlagi popisa prebivalstva bili seznanjeni, koliko državljanov pripada slovenskemu narodu in koliko jih je pripadnikov drugih narodnosti. Pri tem se ni treba bati za nikakršen izbruh nacionalizma, saj je v istem 3. členu ustave zapisano, da je Slovenija država državljank in državljanov.

Brisanje narodne identitete vodi v brisanje pripadnosti državi

Omenjeno vprašanje, ki meji že na neskladnost z ustavo, je pomembno predvsem z vidika identitete. V zadnjih letih smo tiho pristali na brisanje različnih identitet, od spolnih in vse do narodnih. Brisanje identitete nima nobene zveze z enakopravnostjo, ampak človeka sili v stanje, ko ne ve več kdo je in komu pripada.

Če bomo pristali na to, da bomo brisali tudi narodno identiteto, potem nimamo nobenega zagotovila, da bo tudi v prihodnosti volja državljanov še takšna, da bo želela živeti v državi, ki temelji »trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.«