»Ugrabljeni in zvesti ugrabitelju države«

Oddaja Studio City je postregla s provokativno »čestitko«, avtorja Matija Plevnika ob obletnici slovenske osamosvojitve. Besedilo se glasi: »Državljankam in državljanom čestitam ob 30 – letnici stockholmskega sindroma. Da bo stvar razumljiva najprej osvežimo, kaj pomeni »stockholmski sindrom«.

Preberite tudi:

Osamosvojitev in rdeča zvezda

Tito, Jugoslavija – religija?

Smo državljani zares ugrabljeni?

Gre za izraz, ki je dobil ime po bančnem ropu v Stockholmu leta 1973. Več bančnih uslužbencev, ki so bili ob ropu zadržani kot talci, je namreč razvilo čustveno navezanost na dva ugrabitelja. Ko so bili uslužbenci po šestih dneh osvobojeni, so ugrabitelje branili pred organi pregona in pred javnostjo.

Če potegnemo vzporednico z dogodki ob omenjenem bančnem ropu in objavo »čestitke« na Studiu City, potem lahko čestitko razumemo tako, da smo državljani že 30 let ugrabljeni v lastni državi, hkrati pa smo čustveno navezani na svoje »ugrabitelje«, voditelje naše države.

Z vztrajnim ponavljanjem lahko laž sprejmemo za resnico

Gre še za eno v nizu provokacij, ki nimajo nobene zveze z resničnostjo. Avtor te »čestitke« nas želi prepričati, da smo z odločitvijo za lastno državo, pristali na prostovoljno suženjstvo s strani naših državnih voditeljev. Seveda lahko to govori nekdo, ki v življenju ni izkusil kaj je zares suženjstvo, verjamejo pa mu tisti, ki se do sedaj še niso srečali z nobeno obliko prisile.

Ob takšnih provokacijah, ki se praktično vrstijo druga za drugo, je nevarno, da bomo ob stalnem poslušanju, da državljani nimamo svobode, to v resnici zares verjeli in sprejeli nedvomno laž za resnico. To je podobno kot, če bi nekdo stalno ponavljal, da je črna barva bela, vse do takrat, ko bi se človek končno temu uklonil in sprejel to trditev za resnico.

»Čestitka« sodi v čas pred 4. majem 1980

Nekaj podobnega lahko rečemo ob »čestitki«, ki je bila objavljena na Studiu City. Resnica je, da se nekateri naši državljani še spominjajo časov, kamor bi omenjena »čestitka« v resnici sodila. To so bili časi pred 4. majem 1980, ko so bili državljani Jugoslavije zares čustveno navezani na svojega voditelja, ki mu lahko mirno rečemo tudi ugrabitelj državljanov.

Avtor »čestitke«, ki jo obravnavamo, bi v tistem času v najboljšem primeru pristal na Golem otoku, če že ne bi bil po hitrem postopku obsojen na smrt. Ravno dejstvo, da takšne provokacije danes nihče sodno ne preganja, je dokaz, da živimo v svobodi, kjer lahko vsak izraža svoje mnenje.

Upiranje prejšnjemu režimu je bilo življenjsko nevarno

Ob svobodi izražanja mnenj imamo državljani tudi svobodo, da mnenja tudi komentiramo. Avtor »čestitke« bi se zelo približal resnici, če bi namesto 30 – letnice uporabil kar leto 1945. Takrat je namreč pri nas zavladala diktatura enopartijskega sistema, kjer je človek tvegal svojo glavo, če se je temu sistemu upiral ali celo proti njemu protestiral.

Starejši se še spomnimo kulta osebnosti Josipa Broza Tita. Vsaka informativna oddaja se je začela z novicami, ki so se nanašale nanj. Z razliko z današnjim časom, ko mediji vsepovprek udrihajo po oblastnikih, je bila takrat že najmanjša beseda zoper Tita in njegove podanike, sankcionirana.

Histerija ob Titovi smrti

Že ta podatek nam govori, da je človek v prejšnjem režimu najboljše živel, če se je obnašal podobno  kot osebe vpletene v stockholmski rop. Ob načrtni gradnji kulta osebnosti Josipa Broza – Tita, so ljudje do njega razvili čustveno navezanost, kar se je najbolj izkazalo ob njegovi smrti. Ko so ljudje izvedeli, da je Tito umrl, so množice zganjale pravo histerijo.

Propagandni stroj takratnega sistema pri ljudeh sploh ni predvidel možnosti, da bi lahko Tito kdaj umrl. Tudi sam se spomnil, da sem kot približno petletni otrok rekel staršem, da Tito zagotovo ne bo nikoli umrl. Starša sta modro molčala, ker nista hotela vznemirjati mojega otroškega prepričanja.

Povojna Jugoslavija temelji na milijon žrtvah

Tako v primeru bančnega ropa v Stockholmu kot pri drugih ropih, je življenje vpletenih v rop postavljeno na kocko. V Stockholmu se je rop srečno končal, marsikje pa padejo tudi žrtve. V primeru »stockholmskega sindroma« v Jugoslaviji, ne smemo pozabiti, da so »ustvarjalci takratne države« ob njenem nastanku izvensodno pobili več kot milijon ljudi.

Iz navedenega je razvidno, da gre za objavo Studia City za zavajanje in preusmerjanje pozornosti. Gre za ravno obratno zadevo, kakor pa jo poskušajo predstaviti javnosti. V času Jugoslavije smo bili državljani zares ujetniki v lastni državi, saj nam je bila omejena tako svoboda gibanja, kot svoboda govora. Ne glede na to, smo oboževali svoje oblastnike, še posebej »tovariša Tita«.

Tisti, ki govori o diktaturi, si jo želi sam izvajati

Lahko rečemo, da kdor se danes pritožuje nad t. i. »diktatorsko oblastjo«, si v resnici želi diktature. Resnica je le vtem, da bi diktaturo izvajal on in ne tisti, ki so na oblasti. Če smo bolj konkretni nam o tem govorijo politični programi levih političnih strank, še posebej Levice.

Ta stranka namreč ni naklonjena zasebni lastnini, ampak, da bi lastnina bila družbena ali državna. V prejšnjem režimu smo rekli takšni lastnini, da je »last vseh in hkrati nikogar«. Rezultat takšnih »parol« je bil, da ni praktično nikogar zanimalo, kaj se dogaja v podjetjih. Če podjetje nima oprijemljivih lastnikov, nima nihče pravega interesa, da bi se podjetje tudi razvijalo.

Naša država temelji na prepričljivi plebiscitni volji Slovencev

Takšna zavajanja, kot je zavajanje Studia City in avtorja »čestitke ob 30 – letnici stockholmskega sindroma«, so lahko nevarna, ker lahko pri mnogih padejo na plodna tla. Mlajše generacije namreč nimajo občutka, kakšno je bilo življenje v prejšnjem režimu, zato se jim v resnici zdi vsako omejevanje, tudi če je to omejevanje v korist celotne družbe nesprejemljivo in diktatorsko.

Kljub vsemu nihče ne bo mogel izbrisati dejstva, da se je za samostojno in neodvisno državo odločilo 88,5% volilnih upravičencev. Že to dejstvo govori, da je bilo s prejšnjo državo in s prejšnjim sistemom nekaj hudo narobe. Če pa kdo želi živeti v podobnem režimu kot je bil prejšnji, se lahko odseli v države kot so Severna Koreja, Venezuela ali Kitajska. Tam naj končno najde svoj mir, ostale, ki želimo živeti v demokraciji, pa naj pusti pri miru.