Pred 100 leti v Slovencu
Dnevni časopisi nam rišejo zelo pestro družbeno-politično dogajanje. Odvisno je predvsem kateri medij berete, poslušat in gledate. Tudi pred 100 leti ni bilo nič kaj drugače – kriza, spori in težave ostajajo skoraj enake, drugačna so samo poimenovanje in interpretacija.
Preberite tudi:
Zmeda zaradi ozemlja
Časopis Slovenec je poročal o vprašanju pristanišča Baroš, jugovzhodno od Reke, za katerega rapalska pogodba ni pojasnila kateri državi bo pripadalo. Prispevek se je začel z očitkom jugoslovanski vladi, da ničesar ne pove javno, saj so ljudje novico o razrešitvi tega vprašanja izvedeli preko italijanskega časnika Corriere della Sera.
Rapalska pogodba je jasno določila, da meja med Jugoslavijo in reško državo teče po reki Fiumari. Pojavila se je težava, saj je v rapalski pogodbi, poleg tega, pisalo tudi to, da večji del pristanišča pripada tudi Jugoslaviji, vendar pa je pristanišče v celoti zgrajeno na zahodnem bregu reke, torej na ozemlju reške države.
Vir slike: Facebook
Ta nejasnost je bila povod, da je Italija zahtevala revizijo glede pristanišča in svoje cilje tudi uresničila. Pristanišče je tako pristalo pod večinsko italijansko upravo, eno mesto v upravi pa so ponudili Jugoslaviji. »Vendar ne moremo za gotovo reči, kaj je na stvari, ker naša vlada ne smatra za potrebno, da našo javnost o tej stvari informira,« se je zaključil članek.
Na Daljnem Vzhodu
Na severnem Kitajskem je vedno večjo moč dobivalo gibanje, del katerega so bili finančniki, banke in direktorji železniških družb. Podporo so imeli tudi med vojaškimi generali. V tistem času so ravno potekale volitve v parlament in vlada, v kateri je bila velika večina podpornikov tega gibanja, je na vso moč želela doseči izvolitev svojih ljudi.
Prav tako so porabljali velike vsote denarja za najemniške vojake, s pomočjo katerih so želeli strmoglaviti republiko in nazaj ustanoviti cesarstvo. Temu gibanju se je še posebej upirala Pekinška univerza in zaradi tega visoke šole več kot pol leta niso dobivale subvencij.
Težave v skupščini v Beogradu
Komunistični klub, ki je bil del ustavodajne skupščine ali konstituante, je sklenil, da skupščino zapusti, saj vlada ni podala nobenega odgovora na njihove zahteve. Pridržali pa so si pravico, da še naprej nadzorujejo delo vlade v upravnih vprašanjih. Povedali so, da se bodo v skupščino vrnili, ko »se bo delo vlade spremenilo v zakonodajno delo.«
Na eni izmed takratnih sej konstituante je prišlo do burnih spopadov med vlado in Zemljoradniško stranko zaradi vladne korupcije v povezavi z vprašanjem nekega posestva. Med dvema predstavnikoma vlade in stranke je prišlo tudi do fizičnega obračuna, zaradi katerega bi moral zemljoradniki biti tudi izključen iz prihodnih sej. Izključitev so preklicali, ker si je vlada želela ohraniti stike z zemljoradniki.
Vir slike: Muzej Jugoslavije
Zemljoradniška stranka je kasneje na svoji seji razpravljala tudi o tem, ali naj sploh ostane v skupščini, ali naj jo zapusti. Zaradi tega vprašanja je bila stranka globoko razdeljena, predsednik stranke pa takrat še ni bil določen.
To sta bili samo dve izmed mnogih nesoglasij in sporov v vladi in vladnih strankah. Časopis Slovenec je seveda o vsem tem izčrpno poročal, kar pa ni bilo pogodu časopisu Jutro, ki je Slovenčevega poročevalca v Beogradu »pokaral«, da ima bujno domišljijo ter da se depeše o krizah pišejo kar pri njemu doma.
Powered by Contextual Related Posts
