V današnjem skoku v preteklost si bomo pogledali nekaj dejstev iz takratnega gospodarstva, za takratne čase tipičen oglas o pogrešani osebi in še marsikaj zanimivega. Prav vsak prispevek pred 100 leti ima kar nekaj podobnosti z današnjim časom.
Preberite tudi:
Gospodarstvo pred 100 leti
Cene nafte oziroma »petroleja« so na svetovnem trgu v tistem času pričele upadati. Posebno v Ameriki se je stopnja proizvodnje nafte povečala nad stopnjo izvoza oziroma porabe. Avgusta leta 1919 se je pokazalo močno pomanjkanje nafte, kar je povzročilo skok cen. Vse od začetka leta 2020 pa je bilo opaziti višek v proizvodnji.
Čez Sueški prekop je v letu 1920 prešlo natanko 4009 ladij (za primerjavo: v letu 2018 je Sueški prekop prevozilo več kot 18 tisoč ladij). Največ prometa je opravila Velika Britanija z 2359 ladjami, na drugem mestu je pristala japonska z 358 ladjami, na tretjem in četrtem pa Nizozemska in Francija.
Cene v Angliji so bile na dan 30. aprila pred 100 leti za 128 odstotkov višje od nivoja cen, ki so ga bili vajeni julij 1914, čez približno en mesec pa so bila od tega nivoja višje za 119 odstotkov, kar je pomenilo padec 9 točk v enem mesecu.
Pocenilo so se živila, mleko in surovo maslo. Zahvala pocenitvi je šla predvsem nižjim cenam ladijskega prevoza. Anglija je bila namreč izredno odvisna od uvoza živil, saj bi lahko z lastnim pridelkom preživljala le eno tretjino prebivalcev. Ob tem je šla kritika tudi rapalski pogodbi, ki je takratno Jugoslavijo odrezala od morja in ladijskega prometa.
Pohvale ljubljanski knjižnici
V Ljubljani se je v tistih dneh mudil pomemben gost angleške narodnosti, gospod Wharton. Kot podravnatelj svetovno znane knjižnice British Museum Library, si je podrobno ogledal ljubljansko Licejsko knjižnico, ki danes velja za predhodnico Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK).
Izrazil je globoko pohvalo bogatim knjižnim zakladom, ki so jih hranili v knjižnici ter vzornem redu, ki tam vlada.
Ljubljanski »kazino«
Pred 100 leti se je v Ljubljani zaprl kazino in potekale so razprave in odbori o tem, kaj narediti s premoženjem, ki ga je društvo kazina pustilo za seboj. Beseda »kazino« je v tistih časih pomenila prostor za družabne sestanke in druženja višjih slojev družbe.
Ob tej priložnost se je pisalo kar veliko prispevkov na to temo. V enem izmed njih lahko beremo o življenju, ki se je vrtelo okoli stavbe. Pisali so, da je prav vsak Ljubljančan poznal kazino. Starejši ljudje so se v tistih dneh lahko spominjali, kako so se kot otroci podili za krajcarji in valjali po snegu za pomarančami, ki so jih gosposki gostje kazina metali z balkona na ulico med otroke.
Mlajša generacija tistih dni pa ni bila več deležna sreče valjanja po snegu, so pa zato lahko častili spomin na »herojske čine svoje mladosti, ko je smela skrita za sokolsko ali pa za domžalsko godbo zmetati nekaj kamnov na velika kazinska okna. Te spomine je sicer policija nekaterim nekoliko ogrenila, ampak lepo je bilo.«
Najlepši pa so seveda bili spomini na »žlahtni in plemeniti ljubljanski gospodi«. To so bili ljudje višjih družbenih slojev, zvečer oblečeni v črne, brezhibne frake in smokinge, krojenih po zadnjih modah. »Visoki, trdi ovratniki in bleščeče-belo zlikana srajčna oprsja so dostojanstvo fraka znatno povzdignila.«
V nadaljevanju prispevka je bilo veliko govora o omenjenem oblačilu – fraku. Lahko bi rekli, da je bilo nadaljevanje znatno obarvano s sarkazmom. Omenjeno je bilo, da je, kot že omenjeno, v kazinu suvereno vladal frak. Za nekaj časa ga je sicer zamenjala vojaška uniforma (zaradi 1. svetovne vojne), ampak je bil frak kar hitro vpeljan nazaj.
»Kaj naj počne plemeniti frak n. pr. v »Narodnem domu«? Tam se shaja vsa plebejska svojat, še taka, ki nosi pod vratom odpete srajce kakor konjski hlapci. V tako družbo ljubljanski žlahtni frak vendar ne more in ne sme! To bi bila škandalozna degradacija in brezprimerna družabna diskvalifikacija!«
Pisalo je še, da frak želi vladati sam, zaprt hoče biti v svojih sobah in sam hoče bojkotirati policijske ure. Seveda se je avtor na tak način cinično posmehoval takratni gospodi.
Prispevek se je zaključil z mislijo, da frak tudi rad dolgo spi in je zato prespal uro, ko se je »pripeljala v Ljubljano gospa demokracija«, ki pa starega fraka ne mara preveč. In zaradi te zaspanosti je tako frak, skupaj s kazinom, »pogorel.«
Kako je pred 100 leti izgledal prispevek o pogrešani osebi?
»Zgubil se je g. Joško Bitenc, upravitelj in sodno postavljeni kurator društva ‘Kasino’. Kdor bi ga našel, naj ga gotovo pripelje danes popoldne do 4. ure v malo dvorano Narodnega doma, ker bi se sicer ne mogel vršiti občni zbor društva ‘Kazino’, ki je za to uro sklican.«