»Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«

Zgornje besede, ki jih je izrekel Milan Kučan na Trgu republike ob slovesni razglasitvi slovenske državnosti, 26. junija 1991, so ene izmed najbolj pomenljivih, saj še po tridesetih letih odmevajo med našim narodom. Kaj je pravzaprav Kučan s temi besedami zares mislil, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Dejstvo pa je, da se je naslednji dan začela okupacija Jugoslovanske ljudske armade na Slovenijo.

Preberite tudi:

Kam je odšla naša narodna zavest?

Kaj pomeni ustava za našo državo?

Smo Slovenci vredni lastne države?

Izdaja tajnega podatka o datumu osamosvojitve

Morda je nekoliko manj znan podatek, da je bila razglasitev s strani slovenske države načrtovana za 25. junij, s čimer je bilo seznanjenih le nekaj politikov. Ta podatek je bil tajne narave, zato so ga bili tisti, ki so za to vedeli, dolžni držati v tajnosti. Član predsedstva, Ciril Zlobec, je kljub temu podatek izdal tedanjemu italijanskemu konzolu Fabiu Cristianiju.

Zaradi izdaje je prišel podatek do jugoslovanskih generalov. Generali so najprej načrtovali invazijo na Slovenijo 27. junija, vendar so zaradi tega podatka tanki JLA prišli na Primorsko že 26. junija, kar je bilo en dan pred načrtovano invazijo. Ker je šlo za izdajo zaupnega podatka, gre za dejanje izdaje in neposrednega ogrožanja osamosvojitve Slovenije s strani takratnega državnega predsedstva.

Razorožitev Teritorialne obrambe

Če se vrnemo še dobro leto dni nazaj v maj 1990, se je v zgodovino zapisala tudi razorožitev Teritorialne obrambe (TO). Dan pred prevzemom oblasti nove slovenske vlade, 15. maja, je takratni načelnik TO Ivan Hočevar izdal ukaz o predaji orožja TO v skladišča TO.

Ukaz je izvršila večina občinskih TO, le v 13 občinah so se temu uprli. Ob tem izstopa nerazumno čakanje predsedstva Republike Slovenije, saj je šele 18. maja, tri dni po ukazu, izdalo ukaz naj orožja ne predajo. Po nekaterih virih naj bi za nerazumno zamudo bil kriv takratni predsednik predsedstva Milan Kučan.

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) je namreč leta 2016 podalo kazensko ovadbo zoper Kučana. VSO Kučanu očita, da je maja 1990 zagrešil veleizdajo, sabotažo in pomoč pri njej, ker ni preprečil razorožitve TO. Šlo naj bi za namerno zavlačevanje, da saj je v treh dneh prešlo večino orožja v roke JLA.

Napad JLA na Slovenijo je bil v nasprotju z ustavo SFRJ

Zgornji podatki kažejo, da je bila usoda Slovenije zelo negotova. Hudo pomanjkanje orožja in skoraj očitna kolaboracija nekaterih slovenskih politikov z JLA vsekakor ni bila dobra popotnica za slovensko osamosvojitev in njeno obrambo. Slovenija je namreč začela dobivati uporabno orožje šele prvi dan vojne.

Morda nekoliko pozabljamo, da je bil napad na Slovenijo v nasprotju z ustavo takratne SFRJ.

Po ustavi iz leta 1974 je namreč vsaka izmed šestih republik imela pravico do samoodločbe in odcepitve. Slovenija je samoodločbo nedvomno jasno izrazila na plebiscitu, ko je 88,5 % volilnih upravičencev glasovalo za samostojno državo slovenskega naroda.

Vzroki za vojno na Hrvaškem in v BiH so bili nacionalne narave

Za vojno na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini so bili drugačni razlogi kot v Sloveniji. V Sloveniji je bila vojna zato, ker se takratni jugoslovanski vojaški vrh ni strinjal z odcepitvijo Slovenije. Pri tem je šlo za očitno delovanje proti tedaj veljavni ustavi SFRJ.

Vojna na Hrvaškem pa je izbruhnila predvsem zato, ker srbski narod, ki je bil znotraj Socialistične republike Hrvaške enakopraven narod, ni želel odcepitve novonastale Hrvaške države. Podobno je bilo tudi v Bosni in Hercegovini, z razliko, da je tam šlo za tri enakopravne narode: Srbe, Muslimane in Hrvate. Seveda so v vseh primerih imeli Srbi izdatno pomoč JLA.

Obramba Slovenije je temeljila na odločnosti slovenskega naroda

Obramba Slovenije je temeljila izključno na srčni odločnosti slovenskega naroda, da ubrani svojo novo državo. Če bi gledali na napad JLA zgolj z razumom, brez čustev, ki so bila takrat zasidrana v večini Slovencev, bi skoraj zagotovo ostali brez samostojne države, poleg tega pa bi vojna terjala neprimerno več žrtev, kakor pa jih je dejansko.

Danes marsikdo gleda na vojno za Slovenijo s podcenjevalnega vidika. Mnogi namreč trdijo, da je šlo za navidezno ali operetno vojno, vikend vojno, ipd. to govorijo predvsem tisti, ki vojne niso občutili ali se takrat sploh še niso rodili. V resnici pa je šlo za vojno, ki je bila zelo resna.

Da je bila vojna kratka in z relativno malo žrtvami, se moramo zahvaliti takratnemu političnemu vodstvu in izredni enotnosti slovenskega naroda. Ne smemo pozabiti, da je bil spopad v Sloveniji prvi vojaški spopad po drugi svetovni vojni v Evropi.

Grožnje s strani JLA

Poleg hudega pomanjkanja orožja tudi nismo imeli nobenih izkušenj vojne. Že pred osamosvojitvijo so prihajale grožnje s strani jugoslovanskega vojaškega vrha. Polkovnik Aleksandar Vasilijević je že leta 1988 izjavil: »Tudi, če se vsi Slovenci uprete in vas vse pobijemo, ne bo velike škode. Osem odstotkov nas bo manj, a bomo močnejši.«

Glede na takšne grožnje, ki jih ni bilo malo, je razvidno, da je JLA mislila še kakor resno. Seveda se lahko ob tem sprašujemo, kako to, da se je vojna za Slovenijo tako hitro končala? Pripadniki TO in takratne milice so namreč blokirali vojašnice JLA ter njihovo oskrbo z vodo, elektriko in hrano.

Dezerterstvo in pomanjkanje motivov za vojno v vrstah JLA

Vojaki JLA so bili takrat mladi, večinoma še ne dvajset let stari vojaki, ki so bili demoralizirani in brez volje za spopad. Številno vojaki so dezertirali. Med njimi so bili tudi Slovenci, ki so izkoristili vsako priložnost, da so prebežali na slovensko stran.

Mnogi vojaki JLA niso imeli motivov za vojno, saj so s strani vojaškega vodstva bilo obveščeni, da je Jugoslavija napadena s strani sosednjih držav, kar pa se je kmalu izkazalo kot zavajanje. Po drugi strani je bila izredno motivirana TO in milica, kar se je izkazalo za odločilno pri zmagi nad JLA.

Podpis Brionske deklaracije in udejanjena osamosvojitev

Vojna za Slovenijo je trajala deset dni in se končala s podpisom Brionske deklaracije med Slovenijo in SFRJ, 7. julija 1991. Vsebina deklaracije je bila v prekinitvi vseh sovražnosti in v zamrznitvi vseh osamosvojitvenih dejavnosti. Osamosvojitev Slovenije je bila v praksi končana z uvedbo lastnega denarja, 8. oktobra in z odhodom zadnjega jugoslovanskega vojaka, 25. oktobra 1991.

Ne glede nato, kaj je bilo na nad slovesne razglasitve slovenske države v mislih takratnega predsednika predsedstva Slovenije, Milana Kučana, je dejstvo, da so bile tisočletne sanje slovenskega naroda po lastni državi uresničene. Ne glede nato, da smo se po osamosvojitvi zbudili v nov dan, ki je prinesel vojno, smo vojno zmagali in si še z vojaško močjo priborili lastno državo.