Kmetijstvo: med izpusti in odpadki

V Glasgowu se včeraj iztekla podnebna konferenca, na kateri so od 31. oktobra delegati 197 pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) iskali odgovore na vprašanja, kako segrevanje Zemlje ohraniti v okvirih pariškega sporazuma in dvig temperature omejili na 1,5 do dve stopinji Celzija. Združeni narodi svarijo, da se bo glede na zdajšnje načrte Zemlja v tem stoletju segrela za 2,7 stopinje Celzija.

Preberite tudi:

Strategija slovenskega kmetijstva

Resnica o ekološki hrani 3.0

Na številna vprašanja povezana z zmanjšanjem toplogrednih plinov in financiranjem doseganja le-tega odgovorov na konferenci niso našli. Znanstveniki ob tem pozivajo k čimprejšnjemu ukrepanju. Tem klicem se pridružujejo tudi okoljevarstveniki in nešteti protestniki, ki so se te dni zbirali pred stavbo, v kateri je potekala konferenca.

Je pa konferenca naštela nekaj krivcev za podnebne vplive. Med temi je visoko na lestvici kmetijstvo, ki skupaj z gozdarstvom in drugo rabo tal prispeva okoli četrtino globalnih izpustov toplogrednih plinov. Na globalni ravni temu najverjetneje ne gre oporekati. Prav tako pa te ugotovitve ne gre posploševati.

Z naraščanjem prebivalstva narašča potreba po hrani

Po besedah britanskega predsedstva konference COP26 je novo zavezo za trajnostno kmetijstvo podprlo 45 držav, ki se strinjajo, da je ob vse večjih potrebah po hrani za naraščajoče svetovno prebivalstvo potrebno spremeniti načine rabe tal. Svetovno prebivalstvo se je z ene milijarde leta 1800 povečalo na 7,7 milijarde leta 2019. Površina Zemlje pa je, se razume, ostala ista. Prav tako se je v vseh regijah sveta podvojila pričakovana življenjska doba. S tem so seveda tudi vse večje potrebe po hrani.

S pridelavo hrane pa na globalni ravni izgubljamo gozdove, uničuje se prst in slabšajo se ekosistemi, ki imajo ključno vlogo pri vsrkavanju CO2. Na konferenci so poudarili, da so bolj trajnostne prakse zato nujne tudi za prilagajanje kmetov spremenjenim okoliščinam in za povečanje odpornosti prehranskih sistemov.

KGZS: Skoraj 40 odstotkov slovenskega ozemlja je v Naturi 2000

Na Kmetijsko gozdarski zbornici so spomnili, da so lanske posledice zaprtja celotne družbe zaradi izbruha koronavirusa, ko sta v svetovnih razmerah za kratek čas obstala celotni promet in delno industrija, pokazale, da kmetijstvo ni ključni dejavnik pri vplivu na podnebne razmere, saj je kmetijstvo v tem času bolj ali manj nemoteno delovalo, izpusti so se pa zelo zmanjšali.

Strinjajo se sicer, da »intenzifikacija in specializacija kmetijstva lahko vodita do pretiranih okoljskih obremenitev. Kmet tako prevzema poleg kmetovanja v ožjem pomenu besede, tudi skrb in odgovornost za varovanje okolja in narave. Z ustreznimi tehnologijami in pristopi lahko obremenilne vplive kmetijstva na okolje pomembno zmanjšamo«.

»Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije podpira prizadevanja držav in družbe nasploh za zaščito narave, zato pri svoji dejavnosti veliko pozornost namenja prav ukrepom, ki spodbujajo prilagajanje kmetijstva vse ostrejšim zahtevam za povečanje dobrobiti živali in ohranjanju naravnega okolja. Pri tem pa je treba opozoriti, da je slovensko kmetijstvo zaradi geografskih in podnebnih razmer, lastniške strukture in velikosti (majhnosti) površin posebno. Skoraj 40 odstotkov slovenskega ozemlja obsegajo območja Natura 2000, kar je največ med državami Evropske unije. Poleg tega se je po podatkih Agencije RS za okolje poraba fitofarmacevtskih sredstev (FFS) v Sloveniji v zadnjih osemindvajsetih letih več kot prepolovila, in sicer z 2.031 ton v letu 1992 na 942 ton v letu 2019,« so zapisali.

Poudarili so tudi, da je na drugi strani kmetijstvo samo eno od žrtev podnebnih sprememb, saj le-te vedno bolj otežujejo kmetovanje zaradi vse pogostejših vremenskih ujm, kot so toče, vetrolomi, žledolomi, pozebe in suše. Rešitev vidijo v novih investicijskih vlaganjih, ki bodo omogočila kmetom, da bodo lahko še naprej  izpolnjevali funkcijo okoljskega in prehranskega upravljavca po meri pričakovanja sodobne družbe in ob tem ohranili interes za kmetovanje, saj kmetijstvo ob vseh »novih okoljskih zahtevah in zahtevah potrošnikov po zdravi, lokalno pridelani hrani ni donosna gospodarska panoga«.

Poudarjajo tudi pomen kratkih prehranskih verig, ki omogočajo uživanje hrane, pridelane v neposredni bližini.

Kratke prehranske verige v teoriji niso nič novega, v praksi pa …

Po podatkih Evropske agencije za okolje se v prometu porabi tretjina vse končne energije v EU. Večina te energije izvira iz nafte. To pomeni, da je promet odgovoren za velik delež emisij toplogrednih plinov v EU in je glavni povzročitelj podnebnih sprememb. Še kako pomembno je torej, da za prehranjevanje poleg tega, da stremimo k bolj okoljsko sprejemljivi predelavi hrane, stremimo tudi k čim krajšim prehranskim verigam.

Kratke prehranske verige sicer v teoriji niso nič novega, delno se vpeljane tudi v praksi, a potencial še zdaleč ni v polnosti izkoriščen. S kratkimi verigami je moč vsem (tudi ranljivim populacijam) zagotoviti kar se da kvalitetno hrano. Dobro pri tem je tudi to, da ljudje vedo, kaj jedo. S kratkimi verigami se poudarja tudi pomeni samooskrbe hkrati pa se, kot že omenjeno, zaradi manj transporta zmanjšujejo pritiski na okolje. Prav tako pomembno pa je tudi, da na tak način, denar ostane v lokalnem okolju.

Vse to promovira tudi strategija »od vil do vilic« v okviru Evropskega zelenega dogovora. Da je zagotovitev prehranske varnosti, kar pomeni dovolj hrane, po ceni, ki je dostopna za vse ljudi, še posebej v danem trenutku, ko se dražijo energenti, ključni izziv danega trenutka, je v prispevku za naš časopis poudaril tudi evropski poslanec in iniciator Pametnih vasi Franc Bogovič.

Pristopi za prilagajanje kmetijstva zaenkrat temeljijo na odpravljanju posledic

Vse oči so odprte v politiko tako na državni, evropski kot tudi globalni ravni, ki mora sprejeti ustrezne odločitve in zagotoviti ustrezne načine financiranja za prehod na bolj trajnostno naravnano kmetijstvo, ki bo omogočalo preživetje predvsem prvega in zadnjega člena v prehranski verigi – pridelovalca in potrošnika.

Številni vladni pristopi za prilagajanje kmetijstva na podnebne spremembe so povsod po svetu zaenkrat bolj osredotočeni na tehnične rešitve, kot so nasipi, protipoplavne zaščite, namakalni sistemi in podobno. Vse to je seveda potrebno, vendar je le gašenje požara oziroma odpravljanje posledic, ki smo si jih do sedaj pridelali. Potreben bo tudi bolj drzen korak v smeri preprečevanja nadaljnje škode. Na način, ki bo sprejemljiv za čim širšo družbo in čim več deležnikov.

Le upamo lahko, da bo pri sprejemanju strateških načrtov in odločitev tudi glas stroke in pridelovalcev hrane dovolj slišan ter da bodo le-te hkrati z ekološkim pridelovanjem hrane in gospodarskimi priložnostmi naslovile tudi zmanjšanje količine odpadkov in reševanje prehranske revščine. Na svetu se namreč zavrže tretjina hrane, kar predstavlja 8 % vseh izpustov toplogrednih plinov, hkrati pa je vedno več tistih, ki so lačni ali pa si lahko privoščijo le hrano slabe kakovosti.