Naprej na vsebino

Zgodovina nastanka računalnikov je zgodba o vrtoglavem napredku družbe

Računalniki postajajo v našem vsakdanjiku vedno bolj nepogrešljivi in v prihodnosti se bosta njihova vloga in pomen nedvomno še stopnjevala. Odpirala se bodo čisto nova področja delovanja na podlagi digitalizacije in novi načini dela, ki jih ta hip še ne znamo čisto natanko opredeliti. Današnji mladi rod je že veliko bolj vpet v digitalizacijo, kot so bili že samo njihovi starši, tako bliskovit je razvoj računalnikov in s tako hitrostjo napreduje digitalizacija.

Preberite tudi:

Po poteh digitalizacije v Sloveniji in Evropi: zakaj pravzaprav gre?

Včasih se nam zdi, da so sodobni računalniki in pametni telefoni z nami že od nekdaj, a če pogledamo pobliže, so tu šele kratek čas. Tako smo novembra letos v Sloveniji praznovali pomemben mejnik: pred 30 leti smo Slovenci dobili prvo internetno povezavo. To je prineslo v našo in vse druge družbe sveta, ki so se priključile temu izumu, enemu najmočnejših v človeški zgodovini, velike spremembe in izzive.

Preden smo dobili današnji računalnik se je zvrstilo stotine izumov.  Vir slike: Splet.
Preden smo dobili današnji računalnik se je zvrstilo stotine izumov.

S tem se je spremenilo vse – ne samo na področju dela, ampak na vseh področjih človekovega življenja. Nenadoma nam je vsak hip na voljo ogromna količina podatkov, informacij in povezav. Ampak kaj vse se je dogajalo, preden smo dobili na krožniku Facebook, Twitter, Youtube, lasten predal za elektronsko pošto, preden so računalniki prevzeli mesto v industriji, pri načrtovanju, oblikovanju, v medicini in še in še?   

Človek je skušal ustvariti »računalnik« že pred tisočletji

Preden se podamo na pot po sledeh nastanka računalnika od njegovih zametkov pa vse do najsodobnejših računalnikov tretje generacije, še poskusimo opisati, kaj neki pripomoček ali napravo sploh določa, da je računalnik. Lahko bi rekli, da je to naprava, ki sprejema informacije, jih shrani, predela po navodilih, ki smo jih vanjo predhodno vnesli, nato pa nam poda želen rezultat.  

Zdaj pa k prvim poskusom razvoja preprostega računalnika. Človek že od davnine išče poti in metode, kako upravljati s podatki in jih razvrščati. Že v paleolitiku so tako uporabljali za preprosto računanje in štetje posebne palice, na katere so zapisovali količine, števila, podatke. Stare kulture na Bližnjem vzhodu, na Kitajskem, v Evropi in Rusiji pa so uporabljale preprosto aritmetično računalo abakus že skoraj 3000 let pred našim štetjem.

Stari Rimljani so, kot je od njih pričakovati glede na stotine izumov, ki so jih vpeljali, razvili svoj rimski ročni abakus, ki so ga prenašali s sabo in je bil namenjen trgovcem, pobiralcem davkov, inženirjem. Precej jim je skrajšal čas za preračunavanje osnovnih aritmetičnih operacij.

Grki so že pred našim štetjem razvili prvi mehanični analogni računalnik

Prvi mehanični analogni računalnik z otoka Antikitera. Vir slike: Wikipedia.
Prvi mehanični analogni računalnik z otoka Antikitera.
Vir slike: Wikipedia

Veliko mehanskih naprav je človek razvil tudi za astronomska opazovanja, za določanje lege nebesnih teles in za navigacijo pri potovanjih. Tu ne gre prezreti neverjetnega izuma Grkov iz časa okoli 100 let pr. n. št., ki so ga leta 1901 našli na otoku Antikitera. Gre za prvi odkriti mehanični analogni računalnik (današnji računalniki so digitalni), s katerim so preračunavali lego planetov in drugih nebesnih teles. Naprava je bila tako tehnično dovršena, da so podobne nastajale šele tisočletje kasneje.

Še en mejni kamen je treba omeniti na poti do sodobnih računalnikov – izum logaritmov leta 1614. Pod njega se je podpisal Škot John Napier. Logaritmi so ročni analogni računalnik za množenje in deljenje, kasneje pa so logaritme še nadgrajevali z logaritemskimi skalami, računanjem kvadratnih korenov, potencialnih funkcij in drugih operacij.

Pred nastankom računalnikov se je dalo vrednosti logaritmov preprosto poiskati v logaritemskih tablicah. Tu smo se v zgodovinski okvir postavili tudi Slovenci. Slovenski plemič Jurij Vega, matematik, fizik, geodet, topniški častnik, je namreč leta 1794 izdal logaritemske tablice v zvezku z naslovom Zakladnica vseh logaritmov. Njegove tablice je s pridom uporabljal celo znani matematik Gauss, saj so bile točne na deset desetiških mest, nekaj napak so kasnejši matematiki odkrili le pri zelo visokih številih.

Logaritmi Jurija Vege.
Logaritmi Jurija Vege.

Mehanski računski stroj z zobatimi kolesi za preračunavanje v astronomiji

V času uvedbe logaritmov je zablestel še en genialen prispevek k razvoju znanosti. Nemec Wilhelm Schickard, matematik in astronom, je raziskoval zakonitosti vesolja skupaj z Johannesom Keplerjem. Nadgradil je Keplerjevo ročno računanje pozicije planetov z izumom mehanskega računskega stroja z zobatimi kolesci. Njegov mehanski računski stroj je znal seštevati, odštevati, deliti in množiti ter je dopuščal hitro in preprosto preračunavanje za potrebe astronomije.  

V letu 1623, ko je nastal, so le redki razumeli in prepoznali vrednost tega stroja, Kepler je bil nad njim navdušen. To je odprlo novo poglavje v zgodovini – po tem zgledu so nastajale nove in nove naprave z zobniškim prenosom. Eden zelo znanih je pascalina, računski stroj znanega matematika in fizika Blaisa Pascala, ki je bil natančen in ga je odlikovalo preprosto delovanje.

Še en znani znanstvenik se je poskusil v izdelavi računskega stroja z zobatimi kolesi – Wilhelm Leibnitz. Svoj stroj, izdelan leta 1672, je izpopolnil, tako da je poleg osnovnih računskih operacij znal izračunati celo kvadratni koren.

Samostojno delujoč mehanizem že konec 18. stoletja

Naj vas stari izumi še malo osupnejo in presenetijo. Švicarski urar Pierre Jacquet-Droz je okrog 1770 ustvaril pravo mehansko igračko, ki je delovala kot samostojen mehanizem. V roko ji je namestil pero in lahko je z njim pisala. Notranji koleščki so se vrteli glede na izbiro različnih številk – in tako se je dalo s to mehansko igračko sestaviti cela sporočila.

Te igračke so poimenovali automaton – avtomat (iz grščine: delovanje po lastni volji), kar je pomenilo, da delujejo navidez samodejno, a po vnaprej določenih navodilih. Znana je hodeča račka iz Vaucansona iz leta 1738 s popolnim mehanizmom iz koleščkov, povezanih v mehanski sistem.      

Zdaj se avtomatizacije ni dalo več ustaviti, prodirala je na veliko področij človekovega življenja in prinašala olajšanje in napredek. Tako je italijanski inženir in znanstvenik Giovanni Plana okoli 1830 izdelal posebno mehansko napravo, trajni koledarski mehanizem, s katerim se je dalo določati dneve za vsa leta od začetka našega štetja in za leta daleč v prihodnost.

Prag 19. stoletja je tudi prag nastanka sodobnih računalnikov

Konec 19. stoletja je prinesel še nov napredek: diferencialni analizator, mehanski analogni računalnik za računanje diferencialnih enačb. Osnova je bil mehanizem iz kolesc in diskov. Ta naprava se je kasneje še izpopolnjevala, nastajal pa je že prvi računalnik, ki je bil predhodnik današnjih sodobnih računalnikov. Kje? Kdo ga je sestavil? Ali je bila res zraven tudi ženska (ki pa ji zgodovina še ni dala pravega mesta)? O tem – v naslednjem zapisu.

Izjava o avtorstvu in omejitvi odgovornost: Ta prispevek je del skupnega projekta Wilfried Martens Centra za evropske študije (WMSCES) in Inštituta dr. Antona Korošca (INAK). Projekt sofinancira Evropski parlament. Informacije in stališča v tem članku so avtorjevi in ne odražajo nujno uradnega mnenja institucij Evropske unije/Wilfried Martens Centre for European Studies/Inštituta dr. Antona Korošca. Zgoraj omenjene organizacije ne prevzemajo odgovornosti za informacije in stališča, izražena v tem članku, ali kakršnokoli naknadno uporabo informacij, ki jih vsebuje.

Prispevek v angleškem jeziku je dostopen na spletni strani Inštituta dr. Antona Korošca.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice