V preteklih prispevkih smo povzeli predstavitve sodelujočih na posvetu o prehranski varnosti kot strateški dobrini, ki je potekala v Državnem svetu RS. Namen posveta je bil iz različnih zornih kotov osvetliti predlog pobude za dopolnitev Ustave Republike Slovenije s pravico do prehranske varnosti.

Preberite tudi:

Prehranska varnost – strateška dobrina: kje je naša žitnica?

Prehranska varnost – strateška dobrina: etični vidik in odnosi v prehranski verigi

A razprava sama je morda razkrila več vprašanj, kot podala odgovorov. Sodelujoči so podali veliko opozoril in predlogov za naslavljanje te – vse prej kot enostavne tematike. A če drugega ne, se bo javnost morda začeli zavedati, da bi bilo zmotno misliti, da je to vprašanje namenjeno pridelovalcem hrane, torej kmetom. V bistvu naslavlja prav potrošnika – tistega na koncu prehranske verige, ki bo, če hrane na policah zmanjka, lačen. Ozaveščanje o tem je tudi namen naših prispevkov.

Sanja Lončar: Ravnanje z naravo, človeška neumnost in pohlep

Sanja Lončar iz Zavoda za celostno samooskrbo je uvodoma poudarila, da situacija glede prehranske varnosti ni teoretična in izrazila skrbi, da za vse te procedure, ki so bile izpostavljene, ni več časa.

Dejavniki tveganja so, kot pravi, trije. Prvi veliki dejavnik tveganja je naše ravnanje z naravo. »Ko ima narava nekaj za povedati, pove to zelo glasno in že velikokrat je povedala, kdo je gazda v hiši. Do celotnega ekosistema nismo bili nikoli bolj grobi, kot smo sedaj,« je dejala.

Drugi dejavnik tveganja je po njenem mnenju človeška neumnost, med katere sodijo monokulture (npr. Irci so zasadili krompir na 30 % kmetijskih površin, sledila je velika lakota); monopoli in izguba vitalnosti semen. »Semena, ki jih rabimo leta 22, proizvajamo leta 21. Poleg tega bi le par odstotkov ljudi vedelo, kaj naj s temi semeni počne,« je opozorila.

Tretji dejavnik tveganja je pohlep, je dejala in razložila: »Tisti, ki so pohlepni na moč, denar, kontrolo, so sedaj v času covida-19 začutili, da lahko dobijo še več. Nikoli ni bilo toliko priložnosti kot je danes. Iz pohlepa pa sledijo politične krize in tudi vojne. Vojna je dobesedno pred vrati (op.avtorja: Ukrajina) in naši mediji o tem nič ne poročajo, kot da je najpomembnejše ali pijemo vinčka na Tromostovju – smo v hujši situaciji kot je bila kubanska kriza, s tem se prav nič ne ukvarjamo«.

Izpostavila je tudi, da je bilo to, kar je na naših trgovskih policah danes, proizvedeno na osnovi  pridelka iz leta 2020 in pred tem. »Cene glavnih surovin so na blagovnih borzah v letu dni zrastle za 100 – 200 % – posledic tega zaenkrat še ni pri nas, saj to pride običajno z dvoletnim zamikom. Cene kontejnerskih prevozov so z 2000 dolarjev skočile na 25000 v letu 2021.«

Med razlogi, ki bi lahko vplivali na lakoto v Sloveniji, je gospa Lončar omenila premalo obdelovalnih površin, dejstvo, da praktično nimamo svojih semen, naše dobavne verige niso trdne, čakajo pa nas tudi zapleti pri energentih in klimatska presenečenja.

»Kar je pri nas dobrega je to, da smo svetovni prvaki v vrtičkarstvu, imamo nekaj dostopa do divjeraslega, majhne razdalje, dobro vodno bilanco in različne klimatske pogoje, da če nekje udari, ne udari po celo Sloveniji naenkrat,« je izpostavila.

Spomnila je tudi na dejstvo, da smo od osamosvojitve naprej izgubljali suverenost z izgubljanjem deleža samooskrbe in da trenutno nismo niti 50 % samooskrbni.

Med predloge glede tega, kaj lahko stori država, da prepreči lakoto, je uvrstila spodbujanje sonaravnega kmetijstva, ki ima minimalne vhodne stroške in največjo odpornost v izrednih razmerah, aktiviranje zaraščenih površin in opuščenih kmetij, omogočanje gozdnih vrtov – oziroma pridelave hrane v gozdovih, ohranitev Selektivno produkcijskega centra Ptuj, spodbujanje kmetov k sejanju avtohtonih semen.

Poleg tega pa še povečanje prehranske blagovne rezerve in dodajanje semen v blagovne rezerve, omogočanje sobivalnih skupnosti, kar bo rešilo socialno bombo, ki jo bo prinesla izguba služb v bližnji prihodnosti (da stari kmet, ki več ne more, preda znanje tistim, ki nič ne vedo, ampak zmorejo).

»Država mora biti odgovorna, da zagotovi infrastrukturo, da se pridela dovolj. Samooskrba ne pomeni, da delimo zastonj, a ne smemo si dovoliti, da zmanjšamo obdelovalne površine,« je opozorila in dodala, da je covid-19 le sredstvo za težave, ki prihajajo.

Roman Žveglič, KGZS: Kmetijstvo je kot nogomet

Žveglič je podal primero, da je kmetijstvo kot nogomet. »Vsi se spoznamo, ko smo na kavču, ne bi pa znali žoge podat. V kmetijstvu pa pišemo strategije.«

»Prehransko varnost lahko zagotovimo tudi preko velikih trgovskih centrov in multinacionalk – če bomo imeli denar. Druga stvar pa je, kaj smo mi doma sposobni pridelati, predelati in tudi prodati. Najtežje je kmetu, ki je odvisen od tega, kaj bo pridelal in prodal. Vsi drugi v verigi imajo izhod. Kmetov je vsak dan manj, delajo pa dobro. So veliko boljši, kot se jih kaže v javnosti.

Vrednost hrane se znižuje za pridelovalce in tudi za potrošnike: hrana ni več dobrina, ni več dobrota in ni več draga. Socialna podpora zadošča za 3-4 pujse, pred 50 leti plača rudarja ni zadoščala za enega pujsa,« je kot vedno slikovito predstavil problematiko.

Borut Florjančič, Zadružna zveza Slovenije: Košarica je dobila komercialno logiko

»Potrošnikova košarica je dobila komercialno logiko. 3-4 evre je kila mesa, ki se nam zdi drago, na drugi strani se nam ne smili 600 evrov ali več za telefon,« je dejal predsednik Zadružne zveze Slovenije Borut Florjančič. »Trgovci med seboj bijejo bitko na hrani – kdo bo dal ceneje. Potrošnik ne razmišlja o tem, da je v košarico naložil tudi marsikaj, česar ne bi bilo treba.«

Izpostavil je, da moramo zaščititi naše proizvode in zahtevati izenačenje pogojev in standardov za izdelke, ki pridejo iz tujine. Prav tako je treba pomagati zadrugam, ki so podaljšana roka kmetov. V nasprotnem primeru bodo zadruge postale to, kar je najlažje biti: trgovec. Kmet pa bo podaljšano roko izgubil.

Komentiral je tudi politiko strateškega načrta: »Strateški načrt je kmetov in je zadružen. Hrana, ki zraste na njivi, v hlevu, naj bo pospremljena skozi strateški načrt in subvencionirana, hrana, ki je stvar poslovnih odločitev, se pa naj financira iz drugih virov,« je bil jasen. Prav tako je treba velik korak narediti na debirokratizaciji, saj so razpisi preveč zahtevno zastavljeni, da bi se jih kmetje sami lotili, strokovnjaka za razpise pa si ne morejo privoščiti.

Marjan Podobnik, predsednik SLS: Ne smemo dovoliti, da bi vlade ignorirale pomen kmetijstva

V razpravi je predsednik SLS Marjan Podobnik poudaril, da je bila zadnja vlada, ki je bila kmečko obarvana in je kmete razumela, vlada od leta 1996 do 2000 s kmetijskim ministrom Cirilom Smrkoljem. »Vse druge vlade so bile proti-kmečke, tako leve kot desne,« je bil kritičen.

Dejal je, da je preprosto nerazumljivo, da so morali v Slovenski kmečki zvezi pri SLS in tudi svetniki v KGZS vložiti toliko napora, da so izborili dodatna sredstva za kmetijstvo v naslednji perspektivi in da je: »V času, ko se delijo milijarde, tako fehtati za dejavnost, ki je tako pomembna, nesprejemljivo«.

Te milijarde, ki se sedaj delijo, bodo vračali tisti, ki delajo: to so kmetje, obrtniki in privatniki, je dejal.

»Če bodo kmetije propadle, prehranske varnosti ne bo. Podpiram vpis v ustavo, ki pa bo samo črka na papirju, če bomo pristali, da vlade ignorirajo pomen kmetijstva. Kmetijske politike ne določa Bruselj. Nekateri še vedno mislijo, da je vsega kriva EU. Naši razpisi so pa zavestno narejeni tako, da se kmet raje obrne, kot bi se tega lotil,« je poudaril.

Ciril Smrkolj: Dialog je naša naloga tik pred koncem sveta

Kmetijski minister v letih 1996-2000 je pozdravil posvet in idejo in dejal, da mu razprave, kot je ta, dajejo čudovit občutek, saj je vsak povedal veliko resnice, ki jo v Sloveniji žal že pozabljamo.

»Treba je načeti dialog, tudi če je že konec sveta tukaj, ob koncu sveta bo dialog še bolj pomemben. Treba je vključiti predsednika države, predsednika vlade, škofa, kogarkoli, ljudi iz EU, da začnejo razumeti, da mala država ne more stati nasproti multinacionalkam.

Priti moramo do tega, če se želimo razvijati in obstajati kot država, da smo pošteni do vseh. Brez poštenih odnosov v verigi, pa ne poštenih tako, da eni govorijo na televiziji tako eni pa tako, ne bo šlo. Marsikaj se da narediti, moramo sesti in si odkrito povedati stvari in priti do tega, da bomo zagotavljali ustrezen standard kmečki družini in kvalitetno hrano potrošniku. To je naša naloga tik pred koncem sveta,« je dejal.

Posvet je v celoti dostopen YouTube kanalu Skledar TV.