Že nekaj let govorimo o fenomenu – na eni strani se letno zavržejo ogromne količine še užitne hrane, na drugi strani pa je mnogi nimajo dovolj. Zavržki hrane so postali globalni problem. Po podatkih FAO se kar tretjina svetovno proizvedene hrane na svetu izgubi ali pristane med odpadki, na drugi strani pa več kot 820 milijonov ljudi na svetu nima dovolj hrane in trpi zaradi podhranjenosti.
Tudi v Sloveniji s hrano ne ravnamo nič bolje. Po podatkih SURS-a v Sloveniji letno zavržemo okoli 143.000 ton hrane (40 % od tega je še vedno užitne hrane), kar je 68 kg na prebivalca. Največ odpadne hrane nastane v gospodinjstvih (52 %), gostinstvu in drugih dejavnostih, v katerih se streže hrana (npr. v šolah, vrtcih, bolnišnicah, domovih za starejše) (30 %), v distribuciji in trgovinah (11 %), pri proizvodnji hrane (vključno s primarno proizvodnjo hrane – 7 %).
Vir slike: Strategija za manj izgub hrane in odpadne hrane v verigi preskrbe s hrano.
Tudi za hrano, ki smo jo zavrgli, smo pri pridelavi izrabili naravne vire, ki so, kot vemo, omejeni. Tako smo naredili (vsaj) dvojno škodo, kar je glede na to, da je na svetu mnogo lačnih ust, hkrati pa nas vedno bolj stiska tudi energetska kriza in pomanjkanje energentov (pri pridelavi hrane se porabi mnogo energentov, hkrati pa je hrana tudi vir energije) – naravnost absurdno. K negativnim učinkom na okolje in že omenjenemu etičnemu in sociološkemu faktorju moramo dodati še gospodarski vidik – odpadna hrana tako potrošniku kot gospodarstvu povzroča finančne izgube.
Bolje pozno, kot nikoli, bi lahko rekli ob dejstvu, da je vlada konec leta 2021 sprejela Strategijo za manj izgub hrane in odpadne hrane v verigi preskrbe s hrano z naslovom Spoštujmo hrano, spoštujmo planet.
Kaj zajema strategija?
Ukrepi za zmanjševanje izgub in zavržene hrane so potrebni tako na globalni kot na lokalni ravni, vanje pa morajo biti vključeni vsi deležniki v prehranjevalni verigi – od pridelovalcev in trgovcev do potrošnikov.
V strategiji so opisane možnosti za optimizacijo zalog, uporabo primerne tehnologije, spremljanje količine odpadne hrane in ozaveščanje.
Prav tako so opisani predlogi za zmanjševanje količine odpadne hrane s prerazporejanjem in uporabo presežkov hrane z doniranjem hrane, s predelavo v nove izdelke (prehranske, neprehranske) ali preusmerjanjem v hrano za živali. Na koncu so navedeni še napotki za ustrezno ravnanje z odpadno hrano.
V akcijskem načrtu sta med drugim opredeljena dva konkretna cilja:
• Do konca leta 2023 pripraviti predlog lastnih pravno zavezujočih ciljev za zmanjševanje odpadne hrane, ki bodo opredeljeni glede na ugotovljeno izhodiščno raven v EU (določeno do srede leta 2022 z enovitim poročanjem držav članic EU o stanju v letu 2020).
• Drugi cilj je predlog za revizijo pravil EU o označevanju datuma (»porabiti do« in »uporabno najmanj do«), ki naj bi bil pripravljen do konca leta 2022.
Strategija je v skladu s cilji trajnostnega razvoja, ki jih je sprejela skupščina Združenih narodov leta 2015, med katerimi je tudi cilj, imenovan SDG 12.3, ki navaja: »Do leta 2030 na svetovni ravni prepoloviti količino odpadne hrane na prebivalca v prodaji na drobno in pri potrošnikih ter zmanjšati izgube hrane vzdolž proizvodne in dobavne verige, skupaj z izgubami po spravilu pridelka.« K izpolnitvi tega cilja se je zavezala tudi EU in države članice.
Vir slike: Spet.
Do sedaj ta cilj ne le, da ni bil uresničen, količine odpadne hrane so se prej povečale kot zmanjšale. Pravzaprav je vprašljivo celo, ali je bil cilj ustrezno naslovljen in komuniciran. Zavržki hrane so namreč stvar vsakega izmed nas in zgolj prispevek v časopisu, na televiziji ali radiu, ki na to opozarja tu in tam, ne more biti dovolj. Prav tako ne more biti dovolj zgolj sprejetje strategije – a je, nenazadnje, vse bolje kot nič. Ključne spremembe pa bodo mogoče šele takrat, ko se bomo kot tisti, ki hrano uživamo, naučili (ali se ponovno spomnili) hrano ceniti in ceniti tudi trud tistega, ki je hrano pridelal.
