V globalno povezanem svetu smo vsi so-odvisni, a na to se zdi, da pogosto pozabimo ali pa se tega niti ne zavedamo, predvsem v času med eno in drugo krizo. Že v pandemiji covida-19 še bolj pa ob trenutnem dogajanju v Ukrajini se vedno pogosteje pojavljajo besede s predpono samo-: samostojnost, samozadostnost, samooskrba.
Pisali smo že o tem, kako bodo sankcije, ki jih je Evropa uvedla zoper Rusijo, vplivale tudi na tiste, ki sankcije uvajajo: od višanja cen energentov, do oskrbe z zemeljskim plinom (EU iz Rusije uvozi 26 odstotkov nafte in kar 40 odstotkov zemeljskega plina) pa tudi na cene kovin (nikelj, aluminij, paladij).
Napad Rusije na Ukrajino in sankcije zoper Rusijo bodo tudi dodobra spremenile delovanje svetovnega gospodarstva. Sankcije se odražajo tudi v bančnem sistemu, kar se odraža v nihanju delniških trgov in pričakovani višji inflaciji.
Podražili pa se ne bodo le elektrika, plin in ograje iz aluminija, ampak tudi hrana. Tako Ukrajina kot tudi Rusija sta namreč pomembni dobaviteljici nekaterih žit, oljne repice in sončničnega olja na svetovni ravni.
Najmočneje bodo to občutili tisti, ki so bili že pred tem na robu preživetja. Svetovni program Združenih narodov za hrano (WFP) je opozoril, da bi lahko vojaški spopad ogrozil svetovne zaloge hrane. Na uvoz iz Ukrajine in Rusije se še posebej močno zanašajo države Bližnjega vzhoda in Azije, ki iz tega območja dobijo večino pšenice, od katere so odvisni predvsem revni prebivalci, ki jim je kruh osnovni vir prehrane, saj je ta v določenih državah (Egipt, Tunizija) subvencioniran in močno dostopen.
Vir slike: Bloomberg. Foto: Andrej Rudakov.
Prehranska varnost v Sloveniji trenutno ni ogrožena – vsaj do naslednje žetve
Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Jože Podgoršek je zaradi trenutnih razmer v Ukrajini v petek imenoval krizno delovno skupino na področju prehranske varnosti. Ta bo med drugim spremljala in analizirala stanje na trgu s prehrano za obvladovanje zaostrenih razmer in analizirala blagovno menjavo med Slovenijo in Ukrajino.
Na podlagi analiz in pogovorov z deležniki je včeraj minister zatrdil, da prehranska varnost v Sloveniji ta trenutek ni ogrožena saj imamo dovolj ključnih surovin, da zagotavljamo oskrbo z žiti. Slovenija naj bi bila preskrbljena z žiti do naslednje žetve, je pojasnil. Hkrati to pomeni, da zaloge za primer, ko bi vremenske ujme uničile letošnji pridelek, ni. Z območja Ukrajine in Rusije Slovenija uvaža tudi največ surovin za pridobivanje sončničnega olja in tudi na tem področju naj bi bila zaloga stabilna.
Bo pa, v kolikor bo kriza trajala dlje časa, ta vsekakor imelo velik (ne)posreden vpliv na pridelavo hrane in prehransko varnost Evropske unije in Slovenije, če ne zaradi drugega vsaj zato, ker se bo pridelava hrane zelo podražila zaradi višje cene energentov in mineralnih gnojil. Ali rečeno drugače: hrane sicer (najverjetneje) ne bo zmanjkalo, se pa zna zgoditi, da bo manj tistih, ki si jo bodo lahko privoščili. Zelo verjetno pa bo pod pritiski popustila še kaka kmetija.
Vir slike: Pixabay.
Koliko smo Slovenci v resnici samooskrbni?
Pravzaprav sploh nismo. Od leta 1970, ko je bila splošna stopnja prehranske samooskrbe v Sloveniji več kot 70-odstotna, je do leta 2008 padla na približno 50 odstotkov, v zadnjem desetletju pa se je številka še zmanjšala.
Po podatkih Statističnega urada so bile stopnje samooskrbe v letu 2020 sicer višje kakor v 2019 pri rastlinskih in skoraj vseh živalskih bilancah, še vedno pa je bila stopnja samooskrbe s sadjem zgolj 36-odstotna, z zelenjavo 48-odstotna, s krompirjem 60-odstotna in z žiti 88-odstotna. Z medom smo 67-odstotno samooskrbni, z mesom 84-odstotno, še najbolje nam gre pri jajcih, s temi smo bili 95-odstotno samooskrbni.
Na stopnjo samooskrbe poleg naravnih dejavnikov (omejena količina obdelovalne zemlje – v Sloveniji imamo 880 m2 obdelovalne zemlje na prebivalca kar je manj kot polovica povprečja za države članice Evropske unije) vplivajo tudi pomanjkljiva infrastruktura (namakalni sistemi, komasacije, protitočna zašita …), nezadostna povezanost kmetov, neenakomerna porazdelitev moči in denarja v prehranski verigi, nezadostna komunikacija s potrošniki in nenazadnje – pogosto nespametna kmetijska politika.
V to, da je hrana izrednega pomena za preživetje človeštva, ni nobenega dvoma, čeprav brez hrane lahko preživimo nekoliko dlje kot brez vode. Hrana je zato tudi strateška dobrina. Žal se tega pogosto zavedamo šele takrat, ko hrane primanjkuje ali pa si je ne moremo privoščiti. Kar je bilo zanemarjeno desetletja, pa se žal čez noč ne more vzpostaviti.
