Nič čudnega, da smo Slovenci že od nekdaj gorniški narod, zaljubljen v hojo v gore. Na dosegu rok imamo možnost izbirati med gorskimi pohodi najrazličnejših zahtevnostnih stopenj v precej nedotaknjeni in neokrnjeni naravi – od prijetnih tur po »starem« Pohorju s svojimi naravnimi čudesi, kot so Lovrenška jezera in slap Šumik ter pragozd, do zahtevnih vzponov v verigi naših najvišjih, spoštovanja vrednih vršacev v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah ter do zanimivih pohodov po slikovitih osamelcih na primorsko-notranjskem koncu.
Morda vas bo zanimalo tudi:
Planinarjenje je pri nas ena najbolj razširjenih rekreacij, iz vrst ljubiteljev gora pa se med nami vedno znova iz generacije v generacijo porajajo vrhunski gorniki v svetovnem merilu z najtehtnejšimi mednarodnimi alpinističnimi dosežki. Osvajajo najtežje gorniške smeri v tujini – tudi v Himalaji, kamor so odhajale prve odprave že pred 40 leti.
Da je planinstvo vse bolj množično in razširjeno, hoja v gore pa je za primerno opremljene in pripravljene planince tudi na najzahtevnejših odsekih varnejša, kot je bila za prvopristopnike in obiskovalce gora nekdaj – je zasluga predvsem Knafelčeve markacije, ki nas spremlja in varno vodi po gorskih poteh že natanko sto let.
Pred sto leti se je začelo enotno označevanje planinskih poti
Hoja v hribe pred stoletjem in več ni bila samo stvar rekreacije, ampak tudi izkaz pripadnosti slovenstvu. Slovenski planinci so se združevali v organizirane skupine in 27. februarja 1893 so ustanovili Slovensko planinsko društvo ter si prizadevali vzdrževati slovenske planinske koče in v slovenščini označevati planinske poti, da je bila v visokogorju poleg nemške prisotna tudi slovenska beseda.
V Slovenskem planinskem društvu je bilo sedem markacistov zadolženih za označevanje poti, oznake pa so bile zelo različne – od črt različnih barv do različnih geometrijskih oblik, kot so krogi, kvadrati in pa križi. Uspelo jim je označiti 97 poti. Pokazala pa se je potreba, da bi te oznake poenotili in bi bile enake povsod na gorskih poteh.
Vir slike: siol.net.
Do premika je prišlo v letih po koncu prve svetovne vojne. Turistovski klub Skala (planinci so se med seboj takrat označevali kot turisti) je leta 1921 za vse markaciste pripravil poseben tečaj, vodil pa ga je Alojz Knafelc. Vsi so podprli Knafelčevo označbo, ki je ne le zaživela, ampak prevzela vse in se neminovno uveljavila ter še danes velja za zaščitni znak slovenskega gorništva: to je bela pika z rdečim kolobarjem, smerokazi pa naj bodo rdeči z belim napisom.
Ta markacija je dobila zeleno luč in uradno veljavo konec februarja leta 1922, tako da letos praznuje natanko sto več kot uspešnih let. Knafelčeva rdeče-bela markacija pa ne označuje le slovenskih planinskih poti, v času prejšnje skupne države so jo uvedli po vseh poteh po planinah nekdanje Jugoslavije.
Kakšen pomen ima za planinca bela pika, obkrožena z rdečim kolobarjem?
Markacije so na gorskih poteh izjemnega pomena. Planinca vodijo po posebej izbranih smereh in poteh, ki so najbolj optimalne, so sproti vzdrževane in zavarovane – kjer je potrebno, tudi s klini in jeklenicami. Posebej izurjeni obiskovalci gora se lahko podajo tudi na brezpotja, ki pa so za povprečnega planinca preveč tvegana zaradi nepričakovanih zaprek in izzivov.
Tako so markacije, ki jih danes vzdržuje okoli tisoč prostovoljnih markacistov, temelj množičnega planinstva v Sloveniji. Vsakemu, ki si želi naužiti gorske narave, omogočajo varno hojo in mu kažejo pravo pot. S Knafelčevo markacijo je označenih že 10.000 km planinskih poti. To znamenito markacijo smo leta 2007 zaščitili z zakonom o planinskih poteh, leta 2016 pa je postala zaščitena blagovna znamka.
Planinska zveza po markiranih poteh uvedla slovensko transverzalo
Edinstveno dragocenost in naravno danost, kakršno ima naša z gorami posejana domovina, je Planinska zveza Slovenije (naslednica Slovenskega planinskega društva) želela zaznamovati na prav poseben način. Z veliko vznesenostjo in neštevilnimi prostovoljnimi urami je večinoma po že obstoječih markiranih poteh leta 1953 vzpostavila Slovensko planinsko transverzalo.
Slovenska planinska transverzala, ki se je leta 1991 preimenovala v Slovensko planinsko pot, povezuje glavnino vrhov in gora od najvzhodnejše točke na Mariborskem Pohorju, se nato vzpne na naše alpske mogočneže in jih niza drugega za drugim, nato pa se spusti na Notranjsko in Primorsko in se konča v Ankaranu.
Foto: Matej Ogorevc.
Od kod ideja za Slovensko planinsko pot, prvo takšno v Alpah?
Planinska zveza Slovenije je navdih za vezno pot po slovenskih gorah, ki poteka pa Knafelčevih markacijah, dobila v predlogu markacista in planinca Ivana Šumljaka. Ta si je okrog leta 1950 zamislil krožno gorsko pot z začetkom in koncem v Mariboru, Planinska zveza Slovenije pa je to krožno pot razširila do morja in po večjem delu gorskega sveta.
Tako se je rodila Slovenska planinska transverzala, prva vezna pot v Alpah, in po našem zgledu so podobne poti začeli uvajati tudi drugod. Kako hodi planinec po Slovenski planinski poti? Začne jo, kjerkoli želi, na poti pa v svoj dnevnik niza žige na vrhovih in v planinskih kočah – vsega skupaj je 75 kontrolnih točk, od tega 58 koč, ob poti pa sta tudi muzeja: Slovenski planinski muzej v Mojstrani in bolnišnica Franja, ter Škocjanske jame, vpisane v Unescovo dediščino.
Za lažjo organiziranje pohodov po Slovenski planinski poti je na voljo vodnik, zadnji je izšel leta 2012. Priljubljenost poti potrjuje skoraj 10.000 planincev, ki so pot v celoti opravili. Za vzpon na Triglav pa sploh velja, da je neke vrste simbolna potrditev slovenskega duha.
Gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor!
Ta stari pregovor na prvi pogled nekako ni v skladu z našo zgodovinsko zaljubljenostjo v gore. Ampak pa popolnoma drži, če ga preberemo prav! Kako? Gora v svojem veličastju je takšna, kot je, nespremenljiva, trdna, edinstvena, in ni »kriva«, če nam kdaj pohod spodleti, če nas zajame nevihta, veter, sneg. Ona ne prevzema naše odgovornosti, vsak, ki se nanjo povzpne, je 100-% sam kriv za vse, kar se mu zgodi.
Zato je gora naša najboljša učiteljica: uči nas vztrajnosti, odgovornosti, potrpežljivosti, preudarnosti, da ne gre vedno riniti z glavo skozi zid, da ne more biti vse vedno po naše, in uči nas ponižnosti, potrpljenja ter zahteva od nas veliko mero poguma – v nas budi najbolj žlahtne lastnosti. Zato jo vedno znova in znova obiskujemo – in ko se od nje vračamo, je vsak od nas vsakič znova boljši človek.
Powered by Contextual Related Posts
