Velikonočni veliki teden – ko življenje premaga smrt

Po cvetni nedelji se je začel veliki teden, ki prinaša najbogatejše bogoslužje in z njim povezane šege in navade v celotnem cerkvenem letu. V prejšnjem članku smo pregledali šege pri nas in v naši soseščini do cvetne nedelje, v tem pa si poglejmo bogato zapuščino šeg in bogoslužnih obredov posebej od velikega četrtka do nedelje, kot jo je v svoji knjigi Praznovanje pomladi in velike noči opisal Damljan J. Ovsec.
Morda vas bo zanimalo tudi:
Obredje v tem delu velikonočnega časa je bilo do leta 1956 bogatejše, potem pa je zaradi prepovedi del šeg in bogoslužnih obredov zamrl. Zato je še pomembneje, da jih ne pozabimo in morda katero šego spet obudimo, kar bi bilo zelo lepo in bi ta največji krščanski praznik naredilo še svečanejši.
Od ponedeljka do srede so še postni dnevi
Če ne prej, je morala biti hiša in njena okolica najkasneje do četrtka očiščena, sveža, zribali so tla, kuhinjsko posodo, ponekod so pobelili stene, da se je hiša do praznika vseh praznikov praznično svetila. Okrasili so cerkve, razpela, kapelice in tudi hiše, te posebej na vzhodnem Štajerskem in v Slovenskih goricah. Po jutranjicah na veliko sredo se je začelo »strašenje Boga« – stara šega, ko je mladina z ropotala z ragljami ali so pred cerkvijo udarjali z gorjačo po kupu desk. Temu so na Pivškem rekli, da izganjajo Juda.

Vir slike: vzajemnost.si.
Na veliki četrtek utihnejo zvonovi in tudi po domovih vse potihne
Zadnja večerja in Kristusovo trpljenje na križu sta osrednja dogodka velikega četrtka. V ta namen potihnejo oz. se zavežejo zvonovi in namesto njih se v cerkvah oglasi raglja, v Tržiču, kjer v cerkvi na primer niso imeli raglje, so to delo ragljanja opravljali otroci. Po domovih ni bilo vpitja, glasnega govorjenja, niti med otroki, rekli so jim: »Dajte mir, mrtvi Bogec spijo.« Razširjena je bila navada straženja Božjega groba, na Tolminskem pa so po maši odnesli sveto rešnje telo v grob. Na Gorenjskem in v Trstu so božji grob postavljali tudi po domovih. Zanimiva je šega s Koroškega, kjer so v spomin na Kristusovo trpljenje spali na tleh namesto na postelji.
Na veliki petek »bog spi«
Zaradi Kristusove smrti na ta dan ni svete maše, kot pravijo v Bohinju, takrat »Bog spi«, v cerkev se hodi kot na pogreb. Ob treh popoldne, ko je Jezus umrl na križu, se ljudje zberejo po cerkvah in gredo na križev pot. Proti večeru se začne v cerkvi obredje, po katerem Kristusa odnesejo v grob. Na veliki petek je tudi v domovih vladalo popolno zatišje in v okolici Litije so govorili, da ta dan še ptički utihnejo. Pri vseh križih in znamenjih so prižigali sveče. Na ta dan se ni smelo delati na poljih. Ljudje so šli v cerkev »božji grob molit«, poljubljat Kristusove rane, če kdo v Zagradcu tega ni naredil, ni smel jesti žegna. Na ta dan se daruje za cerkev.

Vir slike: svetniki.org.
Velika sobota – večerna vigilija je mater vseh vigilij
Na veliko soboto je vse v pričakovanju večerne vigilije in nočnega bedenja, ko se čaka na Kristusovo vstajenje, oboje pa velja za vrhunec cerkvenega bogoslužja. Sveti Avguštin je zato velikonočno vigilijo označil za mater vseh vigilij.
Še iz 8. stoletja je šega, da Cerkev zjutraj blagoslovi ogenj, ki so ga ljudje z drevesnimi gobami ali kako drugače raznašali do svojih domov in na tem ognju kuhali. Ta šega je veljala tako na podeželju kot v mestih in v Kranju jo z nekaj spremembami še danes ohranjajo po starem. Ta ogenj je simbol luči in Kristusovega vstajenja. Popoldne so po domovih pripravili jerbase z žegnom in čakali začetek velikonočne vigilije. Ljudje so si med seboj izmenjevali pirhe in si jih poklanjali, posebej fantje so željno pričakovali pirh od izbranke. Do danes se je v znak zmage življenja ponekod ohranila velikonočna procesija, ki je bila nekdaj posebej slovesna v Komendi, kjer se je za procesijo vila še skupina fantov na konjih. Še dandanes pa je ostala živa tudi šega pokanja s karbidom ali z možnarjem, posebej na Štajerskem in Gorenjskem.
Velikonočna vigilija na večer velike sobote se začne z blagoslovom velikonočne sveče, ki je simbol vstalega Kristusa. Sledi bedenje s poslušanjem beril iz Stare zaveze, med njimi je obvezno vedno zraven berilo o odhodu Izraelcev iz Egipta, saj govori o odrešenju in osvobojenju. V tretjem delu vigilije sledita krst in evharistični obred. Na veliko soboto se razvežejo zvonovi. Ko so v zvonikih zvonili še pritrkovalci, so z zvonovi ustvarjali svojstvene melodije in ta ljudska glasbena umetnost je bila razširjena povsod po našem etničnem prostoru.
Velikonočna nedelja je bila namenjena družini, veliki ponedeljek veselju
Na nedeljo se je ostajalo doma, znotraj družine. Po blagoslovu jedi se je za bogato obloženo mizo zbrala vsa družina, blagoslovljene jedi pa so privoščili tudi domačim živalim. Žegen se je jedlo s spoštovanjem, vsako drobtinico so pobrali in vse ostanke tako ali drugače porabili.
Ponedeljek je bil namenjen veselju in sprostitvi, ljudje so se obiskovali in na Gorenjskem in Dolenjskem so temu rekli, da gredo v Emavs, na Štajerskem pa po pisanko. Pri tem so se obdarovali, predvsem botri svoje krščence. Ob tem pa so se v ponedeljek izvajale priljubljene igre s pirhi, ki jih poznajo v vseh evropskih državah. Na Slovenskem so najbolj razširjene valinčanje, sekanje, turčanje in trkanje. Res je škoda, da je to zabavno druženje ob igrah s pirhi zamrlo, zato bi bilo dragoceno, če bi to dediščino vsi, ki igre še poznate, prenesli na mlade – zakaj ne že kar na letošnji velikonočni ponedeljek!

Vir slike: delo.si.
Naše izvirne velikonočne jedi
Nabor jedi ob veliki noči je zelo bogat, poleg tradicionalnega žegna imamo še vrsto čisto naših posebnih jedi. Velikonočni kruh je tradicionalno del velikonočnih obrokov, po pokrajinah pa se razlikuje po obliki in izdelavi. Prelepa sta prekmurski in prleški okrašeni kruh bosman, tu so še umetelna velikonočna pletenica, velikonočni kruh z jajci z Iga, prekmurski pereci pa velikonočni okrašeni beli hlebec iz Dolenjskih Toplic, če jih naštejemo samo nekaj.
Naša kulinarična znamenitost in izvirna jed je seveda potica, ki jo je opisal že Valvazor. Tudi pri poticah je bogastvo receptov ustvarilo po pokrajinah čisto edinstvene kulinarične stvaritve, ob katerih se ne samo nam, ampak tudi tujcem od navdušenja cedijo sline, tako da je potica upravičeno naš adut povsod po svetu. Ljudska domišljija pri ustvarjanju potic nima meja – poleg tradicionalnih orehove, makove, pehtranove so tu še mlinčevka, ognjiščna potica, čedajska gubanca, potratna potica, ocvirkovka, potica z mesom, ajdova potica in še in še.
Na Primorskem pa so na veliko noč pripravljali kuhane orehove in sirove štruklje. Med naše izvirne jedi sodijo še gorenjska prata, goriške frulje, nabulana prata iz Roža, nadvanje iz Strahomera, velikonočni želodec in res še številne druge, nekatere so obvezno na mizi za vsako veliko noč – iz lastnih izkušenj povem, da v Šenčurju ni velike noči brez prate.
Prelep je pogled na praznično pogrnjeno mizo z domačimi dobrotami, ki simbolno povzdignejo ta praznik nad prazniki in mu dajo poseben čar. Najpomembnejše pa je ta praznik začutiti, da ne ostane brez vsebine. Imejte čudovite velikonočne praznike!