Vseevropski kmečki punt: je razlog za uničevanje kmetijstva prostor za sončne elektrarne?

Politika je dojela, da se mora resno lotiti ukrepov za preprečevanje nadaljnjega onesnaževanja okolja in posledično globalnega segrevanja. Česar pa politika (kot kaže) še ni dojela pa je dejstvo, da prav nič ne gre na silo in da ne moreš čez noč spremeniti (prehranjevalnih) navad ljudi, niti ne moreš čez noč spremeniti načina pridelave hrane – sploh glede na to, da je Zemljanov vsak dan več. Prav nič se ne doseže brez kompromisov. Še posebej ne, če imaš opravka s kmeti. In še posebej ne, ker ti kmetje niso butasti in znajo brati. Dokler se v strahu pred tem, da bi se zaustavilo gospodarstvo kot posledica pomanjkanja električne energije, v EU nazaj prižigajo termoelektrarne, ne moreš zahtevati, da se kmetje odpovejo tretjini svojih čred in da bodo tej ideji zgolj prikimali in rekli: »No, prav«.

O protestih na Nizozemskem, ki so izbruhnili zaradi okoljskih načrtov vlade, ki ne dopušča nobenega kompromisa in nastopa v smislu: prenehajte onesnaževati ali prodajte kmetijo – v tem primeru seveda ne gre za ali – ali, še posebej ne v primeru govedoreje, saj se krav ne da odvaditi prežvekovanja, riganja in izločanja, smo že poročali. Najprej v prispevku Kmetje zapirajo ceste, z gnojevko so polili hišo ministrice in nato v prispevku Prazne trgovinske police, blokirane ceste in nekatera pristanišča: brez kmetov ni hrane.

Kot pri mnogih drugih temah, tudi epidemiji covida-19, smo bili pri Slovencu med prvimi mediji, ki so poročali o protestih kmetov, ne glede na to, da smo majhna ekipa. Ali pa morda prav zato, ker smo majhna ekipa in ker nismo od nikogar odvisni. Ker nas ni strah seči tja, kamor mnogim drugim medijem uredniška politika (ali morda bolje rečeno uredniški nadzor) ne dopušča.

Nizozemski protest kmetov prerašča v vseevropski kmečki punt. Pridružili so se jim tudi kmetje v Italiji, na Poljskem, v Španiji in v Nemčiji. Okoljski ukrepi zgolj na plečih kmetov in to nenazadnje kmetov v Evropski uniji, kjer je pridelava hrane že tako ali tako močno regulirana in vsled tega povzroča mnogo manj onesnaženja kot v mnogih drugih državah, od koder EU (lahko bi rekli hinavsko) še naprej uvaža hrano, ne morejo rešiti planeta. Na mnogo manj okolju prijazen način pridelana hrana, ki je naknadno še prepeljana na dolge proge, še vedno povzroča milijone ton emisij ogljika, čeprav v tem primeru iz nakupovalnih vozičkov.   

Mora kmet obupati, da bo prostor za sončne elektrarne?

V začetku prispevka so bile omenjene termoelektrarne in zagate z grožnjo pomanjkanja električne energije. Rešitev mnogi vidijo v sončni energiji, nenazadnje je tudi slovenski premier dr. Robert Golob napovedal, da vlada namerava v treh letih postaviti »velike sončne elektrarne«, ki bodo na razpolago slovenskim gospodinjstvom. Poleg tega, da naše elektrodistribucijsko omrežje v tem trenutku tega ne bi preneslo in bodo najverjetneje potrebne vrtoglave investicije, takšne velike sončne elektrarne potrebujejo tudi veliko prostora. Kam jih torej postaviti? Pobočja, ki so poraščena z gozdovi, so za postavitev panelov neprimerna. Krčenju gozdov se moramo izogibati saj nas le-ti varujejo pred naraščanjem ogljikovega dioksida, imajo pomembno vlogo pri ohranjanju biotske raznovrstnosti in nenazadnje se s poseki za namen postavitev sončnih panelov naravovarstveniki nikoli ne bi strinjali.  

Kam torej s sončnimi paneli? 52-letni nizozemski kmet Ad Baltus je izjavil: »Mislim, da obstaja načrt, kako narediti Nizozemsko drugačno. In kmetje jim stojimo na poti. Želijo spremeniti celotno pokrajino. Več narave, več polj s sončnimi paneli. Potrebujejo zemljišča za gradnjo hiš in industrijo. In ta prostor jim moramo dati kmetje.« Morda se to bere kot teorija zarote, ampak: kaj pa, če je vse res? Je morda tudi slab posluh slovenske vlade za slovenskega kmeta (mahinacije z napovedanim odkupom pšenice so le vrh ledene gore) povezan s tem, da imamo predsednika vlade, ki je bil javnosti še pred vstopom v politiko predstavljen kot čudežni deček energetike? Kdo ve. Bo pokazal čas.

Eno je gotovo. Kmetje ne bodo le stali pri miru in čakali, da se jim svet postavi na glavo. So preveč garali za to, kar imajo. In preveč se zavedajo dejstva, da smo prav vsi odvisni od tega, kar pridelajo. Morda se splošna javnost še premalo zaveda, kako pomembna je hrana. Ne le hrana, kako pomembna je zdrava hrana – taka hrana, ki zraste na polju ali se vzredi v hlevu, hrana, ki ni natisnjena na 3D printerju in ni padla z neba. Hrana, od katere ne zboliš. Hrana, ki je brez kmetov ni. Bo pa to dejstvo z naraščanjem cen hrane in tudi s prekinitvami dobavnih verig vedno bolj jasno vedno večji množici ljudi. Vojna v Ukrajini, vedno večje število kmetov, ki protestirajo, v času, ko bi sicer pridelovali hrano, pa tudi suša in požari bodo slej ko prej močno zarezali v globalno prehransko verigo.

Lačen narod ne bo dobre volje. Če ni luči, lahko greš vsaj spat, lačen še tega ne moreš. In takrat, ja, takrat bi vlada z veseljem poskrbela za spodobno odkupno ceno slovenskega žita, če le-to ne bi bilo že prodano v tujino.