Evelin Tožbar: »Najlepše je, ko vidiš, da si nekomu pomagal.«
Z Evelin Tožbar se poznava že vrsto let. Svoj čas sva sodelovala v tako imenovanem Tomšičevem sindikatu, z njo pa sem posnel tudi že kar nekaj krajših in daljših televizijskih intervjujev. Preden si preberete, kaj je odgovorila na naših 12 stalnih vprašanj in še nekaj dodatnih, ki so vsakič namenjeni posameznemu gostu, še nekaj podatkov o naši prvi gostji te rubrike iz vrst vodij sindikalnih central.
Osnovno šolo je obiskovala v Zagorju ob Savi. Med drugim je dokončala tudi frizersko šolo, je tudi elektrikar elektronik in upravni tehnik. Od leta 2000 dalje dela kot profesionalna sindikalistka, že skoraj desetletje pa je tudi predsednica sindikata KNSS – Neodvisnost. Njena prva zaposlitev je bila v Iskra IEZE TOZD Polprevodniki Trbovlje. »Najprej sem delala v prodaji, nato kazensko (zavzemanje za sodelavce in opozarjanje na krivice) kar deset let v proizvodnji, vse do stavke družbe Iskra Semicon d. d., ki sem jo tudi vodila do prihoda stečajnega upravitelja ter ostala v stečajnem postopku kot vodja (delo po navodilih stečajnega upravitelja) do izbrisa družbe. Nato je sledila zaposlitev na Sindikatu Ljubljanske regije KNSS – Neodvisnost, najprej kot sekretarka regije, nato podpredsednica regije, zraven tudi kot generalna sekretarka konfederacije ter sedaj kot predsednica konfederacije KNSS – Neodvisnost,«nam pove.
V zasebnem življenju je ponosna na dva čudovita otroka, hčerko Tamaro in sina Aljaža, ker imata vse dobre lastnosti, ki jih človek mora imeti. »Sta pametna, poštena, delovna, iznajdljiva, zanesljiva, oba imata že tudi svoji družini. Imata krasna partnerja in krasne otroke, vsak od njiju je odličen v svojem poklicu… Pohvale bi lahko še naštevala, a verjetno bi v prispevku zmanjkalo prostora za kaj drugega. Imam tudi že tri vnukinje, Julijo, Gajo in Sofijo ter zanesljivega, razumevajočega moža Romana, s katerim sva skupno pot začela pred sedmimi leti.«
Rojena je v Zagorju ob Savi in to dobesedno, ker je bil tistega leta porodni oddelek Bolnice Trbovlje zaradi obnovitvenih del in dograditve bolnišnice v zagorskem Zdravstvenem domu. Stara 13 let seje preselila v družinsko hišo v Trbovlje, kjer še vedno živi.
S snemanja v njeni družinski hiši v Trbovljah. Vir slike: osebni arhiv Igorja Gošteta.
Katera je tvoja najlepša lastnost?
Da sem vedno na strani šibkejših in želim pomagati.
Kaj je tvoja največja slabost?
Da v ljudeh vedno vidim dobro in verjamem v njihovo iskrenost. Kasneje se sicer mnogokrat izkaže, da je bila le-ta zlagana.
Kdo je tvoj vzornik/vzornica in zakaj?
Vzornika v eni osebi nimam, a ko spoznavam ljudi in spoznam njihove določene dobre lastnosti, se poskušam ravnati na podoben način. Nekako ne vem, če sem pri tem opisu razumljena, zato bi podala manjšo obrazložitev. S sindikalizmom sem se spoznala precej mlada in velik vpliv na moje dojemanje naloge sindikata je pustil France Tomšič, naš prvi predsednik. Njegova razlaga, da je sleherni delavec soustvarjalec uspeha celotnega podjetja in ne »finančno breme« delodajalca, je vedno moje vodilo. O pomenu komunikacije in poslušanja nasprotne strani ter tudi to, da se postaviš v položaj nasprotnika. Tega sem se naučila pri Dragu Lombarju. V vsem svojem dolgem profesionalnem delovanju sem srečala mnogo ljudi in nekateri med njimi so imeli oziroma še imajo lastnosti, po katerih se zgledujem, poskušam ravnati. Če bi morala izbrati vzornika, bi izbrala mojo drago prijateljico Metko Penko Natlačen. Zakaj? Ker je poštena, pametna, realna, ni zmožna nobene nizkotnosti, kot so t.i. »udarci pod pasom« in vedno skuša najti najboljše rešitve problemov za vsakogar od udeležencev. Ob tem vsakomur želi dobro, nikoli škode ali slabega.
Kdaj si bila v življenju najsrečnejša?
Tukaj zelo težko najdem samo en dogodek, ker jih je bilo veliko, ki so me v vseh letih osrečevali. Od rojstva mojih otrok, do rojstev vnukinj. Od mojih uspehov, do uspehov mojih otrok. Morda ta moment še pride, morda že prihaja, ne vem, ne morem izbrati. Srečna sem, da sem takšna, kot sem.
Kaj te je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?
Neiskreni ljudje.
Kdaj in kje si izgubila nedolžnost?
Uf, ta je težka, kajti pod tem »terminom« večina prvo pomisli na…hahaha. A razumem vprašanje v pravem smislu – vsaj upam, da je tako. Mislim, da se mi je prvič zgodilo že v začetku moje službe. Ko šefi in sodelavci hvalijo tvoje delo, poudarjajo tvoj doprinos, te prepričujejo, da si pomemben član tima, potem pa si kar naenkrat v nemilosti, ker si izpostavil nekaj, kar sicer vsi vedo in se zavedajo, da ni prav, a kljub temu tolerirajo ter dopuščajo. Ko s prstom pokažeš na problem in ga želiš odpraviti, se v trenutku preleviš iz timskega igralca v črno ovco, od katere se vsi obrnejo. In to se mi je v vseh letih zgodilo večkrat.
Najljubša knjiga, najljubša glasbena skupina ali glasbenik in naj film ali odrska predstava?
Najljubša knjiga Desiree avtorice Annemarie Selinko, najljubša skupina Dire Straits in naj film (in odrska predstava) Moj ata, socialistični kulak.
Katera jed in pijača sta ti najljubši in katero jed sama rada pripraviš?
Najljubša jed so vampi, a so le moja najljubša jed, tako da je doma ne kuham, si jo pa občasno privoščim. Najljubše pijače nekako nimam, rada popijem tisto, kar se mi v danih okoliščinah tako rekoč »zalušta«, pa naj bo to voda, kava, čaj, vino, pivo…
Rada kuham domačo govejo juho, kjer skrbno izberem meso, kosti, zelenjavo in začimbe ter jo kuham na »nedeljski način«, kar pomeni počasno vretje čim dlje, najmanj dve uri. Priznam, da je tega že kar nekaj časa nazaj, kar sem jo nazadnje.
Tvoj najljubši praznik je?
Prvi in drugi maj – delavski praznik. Verjetno mi ni treba razlagati, zakaj.
Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?
Drva, ker me je ogenj že od nekdaj očaral. Rada ga gledam, rada čutim njegovo toploto – pomirja me. Premoga že dolgo ne kurimo, vsaj pri nas. Elektrika je sicer enostavna zadeva, če primerjamo delo ob kurjenju na drva, a se z »živim ognjem« ne more primerjati, vsaj po mojem mnenju.
Na poroki skupaj s celotno družino. Vir slike: osebni arhiv Evelin Tožbar.
Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?
Egoizem peščice, ki pleni zase in ozek krog »svojih«, na račun česar večina životari. Bojim se, da predlagana rešitev ni mogoča, saj ta peščica nikoli ne bo pripravljena deliti.
Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji/na svetu spremenila?
Za Slovenijo bi želela, da bi več vlagala v samooskrbo, a s tem ne mislim le na energetsko, bolj na prehransko samooskrbo. Rada bi povečala tudi zavedanje Slovencev, kako lepa je naša dežela, kako lep je naš materni jezik in kako zelo pomembno je, da se tega zavedamo in spoštujemo. Vse premalo se zavedamo, kako lepa je naša dežela, kako raznolika je in kaj vse nam ponuja.
Šla si skozi stečaj trboveljske Iskre in se počasi uveljavila v sindikatu KNSS – Neodvisnost, kjer si pred leti postala četrta predsednica. Pred tabo so bili predsedniki legendarni France Tomšič, pa kratek čas Slavko Kmetič, dolga leta Drago Lombar (Lombar in Tomšič sta žal pokojna), v njegove čevlje pa si potem stopila ti. Za tabo je bogata poklicna kariera, izobraževanje, ustvarjanje družine, sindikalni boj… Kaj od vsega ti je bilo najtežje, kaj najlepše?
Najtežje je, ko te izdajo kolegi, pa naj bodo iz tvojega sindikata ali iz drugega. Najlepše pa je, ko vidiš, da si nekomu pomagal, da si izboljšal njegov položaj ali vsaj pokazal njegovo pravo vrednost.
Vodiš sindikat, ki je zrasel na Litostrojski stavki v času pred razpadom Jugoslavije, ki jo je vodil legendarni France Tomšič. Zdelo se je, da bo ta sindikat postal najmočnejši, pa ni. Zakaj? Je bila vmes politika, ki ni pustila razvijati nečesa novega, drugačnega, bolj demokratičnega? Na katerih področjih je vaš sindikat najbolj aktiven?
Mislim, da je bila politika tista, ki je kriva za to. Politika na oblasti, politično vpletanje v vse pore sindikata, politično kaznovanje za neposlušnost itd. Politika ima vedno polna usta demokracije, a ko bi se le-ta morala udejanjiti, nastopi avtokratično v imenu neke druge demokracije. Katere že? Naša konfederacija ima večino članstva v gospodarstvu in le manjši del v negospodarstvu. A aktivni smo na vseh področjih, tako na delovno-pravni zakonodaji, kot tudi na zakonodaji ter spremembah, kjer vidimo, da so spremembe nujno potrebne, torej pokojnine, zdravstvo, trg dela in še bi se dalo naštevati.
Pred kratkim je bila sprejeta prenovljena plačna reforma, pa slišimo že za prve anomalije, denimo kakšnemu županu se je plača povišala za tisoč, dva, tri tisoč evrov, marsikomu le za nekaj evrov, napoveduje se nepremičninski davek, nekdaj prostovoljno zdravstveno zavarovanje, ki je postalo obvezno za vse, se bo za nekaj evrov povišalo (za vse enako, tako za bogate kot revne), že kmalu bodo od plač, pokojnin trgali za dolgotrajno oskrbo, ki ni ne »tič ne miš«, višji je RTV prispevek… Kakšno je tvoje mnenje?
Prenovljena plačna reforma ni prinesla želenega tistim, ki so to najbolj pričakovali ali bolje, najbolj potrebovali. To, da se je večini plača zvišala za nekaj deset evrov v primerjavi s tistimi, ki se jim je skoraj podvojila, ni ne dobro, ne pravično.
Predlog za nov nepremičninski davek je po mojem mnenju v celoti zgrešen, neenakopraven, nepravičen, predvsem pa ne bi imel učinka, ki ga snovalci zasledujejo.
Prostovoljno zdravstveno zavarovanje, zanj je bilo obljubljeno, da se bo odvzelo zavarovalnicam in preneslo na zdravstveno zavarovalnico, kar se je tudi zgodilo, a umanjkal je drugi del obljubljenega, da se bo strošek bolj pošteno razdelil na način, da tisti, ki ima več, prispeva več – torej prispevek po finančni zmožnosti, kar se še ni zgodilo. Ne smemo pa pozabiti, da so zavarovalnice malo prej, preden jim je bilo to zavarovanje vzeto, grozile z bistvenim povišanjem. Tako, da me trenutno povišanje ne preseneča.
Nov prispevek za dolgotrajno oskrbo se približuje, kaj se bo zgodilo potem, pa je veliko vprašanje, saj sistem sploh še ni zgrajen, pa bi moral biti že vpeljan.
Glede višjega RTV prispevka pa ne dvomim, da je potreben za vzdrževanje tako obsežnega sistema, kot je nacionalna televizija in radio. Ali je upravičen vedo tisti, ki z zadevo upravljajo. Ali moramo imeti ta strošek, pa je moj odgovor: da – v kolikor želimo imeti nacionalna tako radio kot televizijo. O programskih shemah in oddajah pa raje ne bi, ker smo ljudje zelo različni in vsakemu je prioriteta kaj drugega.
V naravi je najlepše. Vir slike: osebni arhiv Evelin Tožbar.
Vem, da zadnja leta rada dopustuješ v Gozdu Martuljku. Zakaj?
Ker moj mož prihaja od tam in ker sem se prvega dne, ko sem prišla tja, zaljubila v pokrajino, pogled, mir in veličastnost gora. Tam se človek odklopi in se odpočije od stresa vsakdanjih dni. Tam se lahko zliješ z naravo in se skriješ v njej pred vsemi skrbmi, četudi le za kratek čas. Tam si napolniš baterije za funkcioniranje naprej. To je moj mali osebni raj.
Powered by Contextual Related Posts
